Stvari, ki jih ne narediva

Mamo sem stisnil v objem, kot me je sama prenekaterikrat odela v svojega, ko je bil svet še prostran in moje noge še kratke. Se je mogoče skrčiti čez noč? Se lahko človeško telo spremeni v spužvo, ki se, prepojena z bojaznijo, zgosti in izgubi prostornino? Mama se mi je zdela nižja, bolj suhljata, a vseeno težja kot prej, kot tišeča k tlom. Njena porozna dlan se je sklenila okrog moje. Predstavljal sem si otroka v kadi, golega, pričakujočega, kako stiska gobo. In hotel sem mami nekaj povedati, pa nisem znal govoriti. / Bližina smrti nas izžame tako močno, da bi bili zmožni pozabiti na svoja prepričanja, jih iztisniti iz sebe kot tekočino. Je to res šibkost? Morda je to še zadnja trdnost: prihod tja, kamor nikoli nismo slutili, da bomo prišli. Smrt pomnoži našo pozornost. Zbudi nas dvakrat. Prvo noč, ki sem jo preživel z mamo, ko je ostala v bolnišnici ali ko je sama ostala zaprta nekje v sebi, se je moja slutnja izkazala za resnično: nekaterih ljubezni ni mogoče poplačati. Naj se otrok še tako trudi, da bi se odkupil staršem, bo zmeraj še kje ostal dolg, ki bo drgetal od mraza.