Zavetje neba

V romanu zasledujemo tri Američane, ki se v prvih letih po drugi svetovni vojni potepajo po Severni Afriki, natančneje po alžirskem delu Sahare. Dva sta zakonski par, tretji je njun prijatelj, poiskati pa nameravajo kraj, ki se ga ni dotaknila vojna. Imajo se za popotnike in ne za turiste. Tako vsaj trdi Port, gonilna sina njihovega potovanja. O smislu njihove poti Portova žena Kit in njun sopotnik Tunner nista tako prepričana. Najprej se prekine njuna povezava s Tunnerjem, ki odpotuje v drugo smer, nato pa tudi zveza med samima zakoncema, saj Port zboli in umre za tifusom. Kit ostane sama, doživi nekakšen živčni zlom in se popolnoma prepusti dogodkom, ki sledijo in jo odnesejo geografsko daleč proti jugu do Sudana, mentalno pa neskončno daleč od življenja, ki ga je poznala do tedaj.
Poleg popotnega vidika so glavni nosilci zgodbe predvsem medosebni odnosi med njenimi literarnimi liki, najbolj seveda med glavnima protagonistoma Portom in Kit. Oba sta človeka, ki drug drugemu ne znata dajati. Kljub medsebojni ljubezni ostaja med njima preveč stvari neizgovorjenih. Port je po starših podedoval dovolj premoženja, da mu ni potrebno delati. A nekaj je potrebno početi in življenje napolniti s smislom, morda zato želja po potovanju. Preberemo tudi, da je na potovanjih mislil jasneje in sprejemal odločitve, ki jih v mirovanju ne bi mogel. A dejstvo, da se ne more ustaliti, kaže na stisko v njem. Neprenehna potovanja so navsezadnje lahko tudi beg, da se ni potrebno soočiti s čustvi, zaprtimi v kletko. Kit se morda zdi še bolj zapletena osebnost kot Port. Z njim ne deli njegovega navdušenja za tuje dežele, ne more se ločiti niti od obilja izdelkov svoje lastne civilizacije, in to tistih najbolj banalnih kot so večerne obleke, ličila in parfumi. Vse to vlači zraven, od enega skromnega hotela do drugega, še bolj zanikrnega, preko enega neudobnega prevoznega sredstva do drugega, še hujšega. Dokler je s Portom, čaka na njegove vzpodbude, sicer pa večino časa preživlja v sobah. Kadarkoli začuti, da bi lahko postala srečna, se zadrži in ne prestopi tiste meje onkraj stalnega nezadovoljstva. Ko Port umre, Kit zapusti njegovo truplo, se povsem impulzivno pridruži karavani in se za nekaj časa celo znajde v haremu tuareškega poglavarja. Konec romana ostaja odprt, vprašanje je, ali bo Kit stabilizirala svoje psihično stanje in ne vemo, kakšne bodo njene nadaljnje reakcije. Paul Bowles je ustvaril zelo kompleksni roman, ki velja za kultnega in ga zlahka uvrstimo med najpomembnejša literarna dela 20. stoletja. Poleg natančne analize osebnostnih težav junakov je v romanu veliko opisov, ki nam približajo tujo deželo in načine življenja v njej. Ob branju skorajda fizično zaznavamo vročino podnevi in mraz ponoči ter smo presunjeni nad veličastnostjo narave, kot jo ponuja Sahara. Zabava pa nas tudi množica slikovitih stranskih likov, ki Porta in Kit spremljajo na njunem potovanju skozi puščavo in življenje. Roman je očaral tudi italijanskega režiserja Bernarda Bertoluccija, ki je po njem posnel filmsko uspešnico Čaj v Sahari.