Zavetje neba

Žanrdružbeni roman
Narodnostknjiževnost ZDA
Kraj in leto izidaLjubljana, 1997
Založba
Ključne besede Odnosi med spoloma, Smrt, Puščave
Število strani

282

Čas branja

Opozorjeni smo bili, da se čas branja razlikuje tudi glede na zvrst ali žanr knjige. Sklep: trenutno informativno obvestilo naj se dopolnjeno glasi: To je le ocena.

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

9-10 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

V romanu zasledujemo tri Američane, ki se v prvih letih po drugi svetovni vojni potepajo po Severni Afriki, natančneje po alžirskem delu Sahare. Dva sta zakonski par, tretji je njun prijatelj, poiskati pa nameravajo kraj, ki se ga ni dotaknila vojna. Imajo se za popotnike in ne za turiste. Tako vsaj trdi Port, gonilna sina njihovega potovanja. O smislu njihove poti Portova žena Kit in njun sopotnik Tunner nista tako prepričana. Najprej se prekine njuna povezava s Tunnerjem, ki odpotuje v drugo smer, nato pa tudi zveza med samima zakoncema, saj Port zboli in umre za tifusom. Kit ostane sama, doživi nekakšen živčni zlom in se popolnoma prepusti dogodkom, ki sledijo in jo odnesejo geografsko daleč proti jugu do Sudana, mentalno pa neskončno daleč od življenja, ki ga je poznala do tedaj.
Poleg popotnega vidika so glavni nosilci zgodbe predvsem medosebni odnosi med njenimi literarnimi liki, najbolj seveda med glavnima protagonistoma Portom in Kit. Oba sta človeka, ki drug drugemu ne znata dajati. Kljub medsebojni ljubezni ostaja med njima preveč stvari neizgovorjenih. Port je po starših podedoval dovolj premoženja, da mu ni potrebno delati. A nekaj je potrebno početi in življenje napolniti s smislom, morda zato želja po potovanju. Preberemo tudi, da je na potovanjih mislil jasneje in sprejemal odločitve, ki jih v mirovanju ne bi mogel. A dejstvo, da se ne more ustaliti, kaže na stisko v njem. Neprenehna potovanja so navsezadnje lahko tudi beg, da se ni potrebno soočiti s čustvi, zaprtimi v kletko. Kit se morda zdi še bolj zapletena osebnost kot Port. Z njim ne deli njegovega navdušenja za tuje dežele, ne more se ločiti niti od obilja izdelkov svoje lastne civilizacije, in to tistih najbolj banalnih kot so večerne obleke, ličila in parfumi. Vse to vlači zraven, od enega skromnega hotela do drugega, še bolj zanikrnega, preko enega neudobnega prevoznega sredstva do drugega, še hujšega. Dokler je s Portom, čaka na njegove vzpodbude, sicer pa večino časa preživlja v sobah. Kadarkoli začuti, da bi lahko postala srečna, se zadrži in ne prestopi tiste meje onkraj stalnega nezadovoljstva. Ko Port umre, Kit zapusti njegovo truplo, se povsem impulzivno pridruži karavani in se za nekaj časa celo znajde v haremu tuareškega poglavarja. Konec romana ostaja odprt, vprašanje je, ali bo Kit stabilizirala svoje psihično stanje in ne vemo, kakšne bodo njene nadaljnje reakcije. Paul Bowles je ustvaril zelo kompleksni roman, ki velja za kultnega in ga zlahka uvrstimo med najpomembnejša literarna dela 20. stoletja. Poleg natančne analize osebnostnih težav junakov je v romanu veliko opisov, ki nam približajo tujo deželo in načine življenja v njej. Ob branju skorajda fizično zaznavamo vročino podnevi in mraz ponoči ter smo presunjeni nad veličastnostjo narave, kot jo ponuja Sahara. Zabava pa nas tudi množica slikovitih stranskih likov, ki Porta in Kit spremljajo na njunem potovanju skozi puščavo in življenje. Roman je očaral tudi italijanskega režiserja Bernarda Bertoluccija, ki je po njem posnel filmsko uspešnico Čaj v Sahari.

Glej tudi:

“Ob mizi v najtemnejšem kotu so sedeli trije Američani: dva mlada moška in dekle. Pogovarjali so se tiho, na način tistih ljudi, ki jim je na razpolago ves čas tega sveta. Eden od moških, suhec z nekoliko nakremženim, zbeganim obrazom, je zlagal nekaj velikih raznobarvnih zemljevidov, ki jih je predtem razgrnil po mizi. Njegova žena je s posmehom in jezo opazovala njegove drobnjakarske gibe; zemljevidi so jo dolgočasili, on pa se je vselej sklanjal nadnje. Celo v tistih kratkih obdobjih življenja v enem kraju, kakršnih od njune poroke pred dvanajstimi leti ni bilo prav veliko, je bilo dovolj, da je le zagledal kak zemljevid, pa ga je že pričel mrzlično preučevati, in potem se je pogosto lotil načrtovanja kakega novega nemogočega izleta, ki je včasih navsezadnje postal resničnost. O sebi ni razmišljal kot o turistu; bil je popotnik. Razlika je deloma v trajanju, je razlagal. Turist po nekaj tednih ali mesecih običajno hiti nazaj domov, popotnik pa ne pripada nobenemu kraju bolj kot naslednjemu, premika se počasi, leta dolgo, z enega konca sveta na naslednjega. In res bi težko povedal, kje med številnimi kraji, v katerih je živel, se je počutil najbolj doma.” (str. 10)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Zavetje neba.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 50
Komentarji: 0
Število ocen: 2
Želi prebrati: 3
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 2