Dobre knjige
2997 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Bolšja palača
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Elif Shafak

Bolšja palača

Ljubljana, Sanje, 2008

Št. strani: 334


Prevod: Jure Potokar


Zbirka: Sanje. Roman
Žanr: družbenokritični roman

Narodnost: turška književnost

Kolaž usod nenavadnih ljudi.

Začetna rdeča nit zgodbe, ki pripelje do kasneje ključne stavbe, v kateri se prepletajo usode včasih že ekscentričnih prebivalcev, je zgodba ruskega emigranta, bivšega generala Pavla Pavloviča Antipova, ki z željo po boljšem življenju s svojo ženo Agripino pride v Istanbul. Najde si službo garderoberja v kavarni, s katero pa ni zadovoljen, saj se mu zdi ponižujoča. Nekega dne da odpoved in ženi ne preostane drugega, kot da začne delati sama. Zaposli se v slaščičarni, kjer vsako stranko pozdravi z nasmehom na obrazu. Paru se rodi hčerka, ker pa ima žena zaradi službe zelo malo časa zanjo, v glavnem zanjo skrbi mož, ona pa prihaja iz službe, da jo podoji. Kadarkoli pride domov, najde moža s hčerko v naročju, sama pa se počuti nekako izvzeta iz tega ljubečega odnosa. Nekega dne pa najde spečega moža z mrtvo hčerkico v naročju. Po pogrebu se Pavel odloči, da morata za vsako ceno zapustiti to mesto žalovanja. Preselita se v Pariz, kjer živi Pavlov brat, vendar tudi tam nista srečna. Agripina izgubi voljo do življenja, svet se ji zdi brezbarven, njena edina želja je videti boga. Pavel se začne ukvarjati s črnoborzijanstvom, kar mu prinese precejšnje bogastvo. Najde si je novo žensko, ki mu rodi novo hčerko, otopelo Agripino pa namesti v umobolnico. Tako tečejo leta, Pavel dopolni petindevetdeset let, ko ga pokličejo iz bolnice, da je Agripina doživela živčni zlom. V bolnico jo gre obiskat s škatlico pisanih bonbonov, ki Agripino navdušijo. Trditi začne, da vidi barve, ki so jo zapustile v Istanbulu in misli na okuse in barve mesta, ki je ne zapustijo več. Pavel se odloči, da bo ženo peljal nazaj v Istanbul, o katerem sanja, vendar ne več kot begunko, temveč lastnico nepremičnine. V ta namen kupi zemljišče, ki je bilo nekoč armensko pokopališče in da na njem postaviti stavbo v slogu art noveau. Poimenovanje hiše prepusti ženi, ki se odloči za ime Bonbon. V hiši živita par let, po njuni smrti jo podeduje Pavlova nezakonska hčerka, ki do hiše nima nobenega odnosa, odloči se za oddajo posameznih stanovanj, dokler bo hiša zdržala. Tukaj se zgodba šele začne s prepletom kaotičnosti življenj najemnikov, ki nam pričarajo utrip, vonj, okus samega Istanbula in življenja v njem, ki nikoli ne spi. Vsekakor knjiga za sladokusce.



Odlomek iz knjige

Številka 88: Palača Bonbon
V sredo, prvega maja 2002, ob dvanajsti dvajset se je bel kombi, potreben pranja in okrašen s sliko velike podgane z zobmi, ki so bili ostri kot igle, na eni strani in z gromozanskim dlakavim pajkom na drugi, pa z znaki različnih velikosti na vseh koncih - ustavil pred palačo Bonbon. Rdečelasemu, klapouhemu vozniku kombija s smešnim obrazom, ki se sploh ni zdel tako star, kot je bil, je bilo ime Krivica Čistturk. Triintrideset let se je ukvarjal z odstranjevanjem mrčesa in še nikoli doslej ni tako sovražil svojega dela kot danes.

(str. 318).

Cobiss povezava


Predmetne oznake: Turki, Armenci, Hiše, Usoda


Prispeval/-a: Damjana Pečjak, Mestna knjižnica Kranj
Objavljeno: 5.12.2017 9:38:54
Zadnja sprememba: 28.3.2018 12:34:42
Število ogledov: 995