Ki od daleč prihajaš v mojo bližino

Ljubljana, Študentska založba, 2012

Št. strani: 345

Zbirka: Knjižna zbirka Beletrina
Žanr: psihološki roman

Narodnost: slovenska književnost

Ko se Kristus odpravi na sprehod

Koliko se poznamo? Kaj vse je skrito v naši podzavesti? Ali smo res to, za kar se imamo oz. tisto, za kar bi si želeli, da nas imajo drugi? Kdo v bistvu sploh je Ivan Slokar, glavni akter romana Ki od daleč prihajaš v mojo bližino? Ali morda celo bolje, kaj je? Ta vprašanja, in prav gotovo še kakšno, se porajajo bralcu med prebiranjem zadnjega od Sosičevih romanov, ki pa na njih ne odgovori v celoti in tega verjetno niti noče. Avtor že s samo izbiro naslova nakazuje na poetičnost njegovega pripovednega sloga, ki je lahko za priložnostnega in površnega bralca precejšen zalogaj, a vendar samemu delu (tudi, ali rajši predvsem) zaradi obravnavane tematike več kot pristoji. V zgodbo osrednjega lika zdrsnemo počasi in postopoma, precej podobno močno občutljivemu kopalcu, ki se z nekoliko preveliko previdnostjo spravlja v dodobra ogreto morje. A vendar, ko zaplavamo, zaplavamo brezkompromisno. Čedalje hitreje, morda celo prehitro in za naše zmožnosti predaleč od obale. Zagrabi nas tok ki nas skozi Slokarjeve misli, spomine in občutja nosi kontrolirano, a se vseeno počutimo, kot da brzimo čez brzice kakšne od precej podivjanih rek. S takšno intenzivnostjo namreč začne osrednji junak mešati sedanjost s preteklostjo, realnost z domišljijo, zapomnjeno s pozabljenim in ostro z zabrisanim. Sosič tudi ta roman postavi v svoje, tržaško, okolje, a vendar tokrat zaledje zamenja z urbanim mestnim središčem, pa tudi čas dogajanja je bližje sedanjosti, kakor je bilo do zdaj značilno zanj, kar kaže na precejšnjo in zavestno spremembo v avtorjevem ustvarjanju. Ki od daleč prihajaš v mojo bližino je bil leta 2013 nominiran za kresnika. Žirija se je sicer odločila drugače, morda ne najbolje, ali pač?! Pa saj ni nujno potrebno, da se z njo strinjamo.

Odlomek iz knjige

Njegova bližina iznenada deluje name blagodejno. Za trenutek pomislim, da se je vame znova naselil mir, ob njem pa misel na Sonjo, ki Oskarja ni nikoli marala. V sebi slišim Sonjin glas, ki pravi: Oskar je čista zguba, samo poglej ga, ves čas je z glavo drugje, zanemarjen, čista zguba, ti pravim, ne vlači ga več v našo družbo, prosim, res, iz srca te prosim, pravi, ko sva se komaj vselila v stanovanje in sediva na divanu pred steno dnevne sobe, ki je še prazna. Takrat ji ne odgovorim, a tudi Oskarja ne branim. Kakor da se ravno takrat poslavljam od njega, da stopim v življenje, ki bo svetlo in mirno, kakor pravi Sonja takrat in reče, da je noseča z Biserko.

(str. 214)

Ki od daleč prihajaš v mojo bližino - Biblos

Glej tudi

Marko Sosič, pisatelj, ki v našo bližino ne prihaja od daleč

Roman Ki od daleč prihajaš v mojo bližino

Ključne besede: PSIHOLOGIJA, ZAMEJSKI SLOVENCI

Prispeval/-a: Samo Roš, Osrednja knjižnica Celje
Objavljeno: 30.10.2014 16:10:59
Zadnja sprememba: 6.10.2022 12:53:52
Število ogledov: 4082