Dobre knjige
2970 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

720 utripov srca bukla.si
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:4









Jaka Tomc

720 utripov srca

Domžale, Manični poet, 2017

Št. strani: 179


Žanr: kriminalni roman

Narodnost: slovenska književnost

"Resnično življenje je veliko bolj razburljivo od naše domišljije."

Novo knjižno delo "bipolarca" Jake Tomca, ki se skriva tudi za založbo Manični poet, je na prvi pogled kriminalni roman, več kot primeren za branje v vročih poletnih dneh. A le na prvi dotik oz. le na prvih straneh. Kasneje se zgodba kriminalista Roka Jazbinška prelevi v nežno-trpki pogled na življenje, srečo, cilje in hrepenenje. Roman, ki se prebere na dah in drži bralca v napetosti do samega konca, je preplet čisto prave kriminalke in (predvidevam) avtorjevega osebnega filozofskega pogleda na naše življenje oz. naša življenja. V naših glavah in srcih avtor nekaj premakne in nas zapelje v razmišljanje o vrednotah, smislu življenja in o vsem, kar obstaja onkraj tega sveta in našega vsakdana. Sili nas k poglobljenemu razmišljanju o tem, kdo smo in hkrati skozi ljubezensko zgodbo osrednjega junaka Roka in njegove Kaje kaže, da se je za tisto, kar imamo radi, vredno boriti, se upirati usodi in jo skušati prelisičiti - kljub zavedanju, da nam morda ne bo uspelo. Knjiga, ki že po 720-ih utripih srca zapelje, je odličen prvi poskus avtorja v kriminalnih vodah in nam z glavnim junakom daje knjižni lik, ki odstre, da so lahko "seksi" tudi moški, ki jokajo.



Odlomek iz knjige

Ničesar več nisem vedel. Nikomur več nisem zaupal. Nič več ne bo, kot je bilo. Nisem vedel, kako sem se znašel na pločniku pred štabom. Nisem dojel, da dežuje. Pogledal sem proti nebu in pustil kapljam, da so mi polzele po obrazu in se mešale z mojimi solzami. Kdo sploh sem? Kdo so ljudje, ki sem jih spustil v svoje življenje? Življenje ni Disneyland. Ne več. Moje življenje je postalo vlakec smrti, ki so se mu pokvarile zavore. Jaz pa sedim v prvi vrsti in čakam, kdaj bomo odleteli s tračnic in se razlepili po sivem betonu pod nami. Kurčevi zabaviščni parki. Nikoli jih nisem maral.

(str. 130)

Cobiss povezava

Glej tudi

link Predstavitev knjige na spletni strani založbe Manični poet
link Tomaž Bešter o knjigi na svojem blogu


Predmetne oznake: Življenje, Ljubezen, Prijateljstvo, Filozofija, Kriminalci, Jaz, Osebnost, Sanje


Prispeval/-a: Katra Hribar Frol, Knjižnica Toneta Seliškarja Trbovlje
Objavljeno: 26.6.2017 8:28:14
Zadnja sprememba: 26.6.2017 8:53:09
Število ogledov: 3486



Kritike

Kaj bi naredili, če bi na svojem računalniku našli dnevniški zapis, ki je datiran za naslednji dan in bi se potem še izpolnil? S tako neverjetno situacijo se sooči inšpektor Rok Jazbinšek, protagonist najnovejšega kriminalnega romana Jake Tomca 720 utripov srca. Po zasnovi spominja na film Predestination (2014) oziroma njegovo literarno predlogo Roberta A. Heinleina All You Zombies (1959), kjer gre prav tako za soočanje z vzporednimi svetovi in potovanjem v času. Vendar pa gre Tomc svojo pot in poudarja kriminalistično preiskavo. Tako dobimo triler s primesmi znanstvene fantastike, kar pri nas ni pogosto, še najbližje mu je futuristični kibernetični triler Dež Ireneja Jeriča. Poleg nadnaravnega vidika pa je dodana še realna grožnja, saj poskuša Rokova preiskovalna skupina razbiti mamilarsko organizacijo.

Začetek romana je hipnotičen, protagonist je na samem robu zloma in odšteva še zadnjih dvanajst minut, še zadnjih usodnih 720 utripov srca. Udaren vstop v zgodbo takoj vzbudi zanimanje o tem, kaj ga je privedlo do te točke brez vrnitve, do tega obupanega monologa: »Življenje ni pravljica. Ni srečnih koncev. To, kar vam prodajajo filmi, je navadno sranje. Iluzija resničnosti.« Nato roman stopi korak nazaj in pokaže prve stike z dnevnikom. Prvi zapis je sicer še čisto nedolžen, a ravno prav oseben, da mu vzbudi zanimanje, drugi pa je že neprimerno bolj zlovešč: »Še zdaj ne morem dojeti, kaj se je zgodilo. […] Ko sem se pred bolnišnico usedel v avtomobil, sem se hotel zapeljati po mestu in kar na ulici prerešetati pičko, ki ga je ustrelila.« Nejevera se spremeni v bojazen, ko je naslednji dan ustreljen njegov najboljši prijatelj in sodelavec Boris, dnevnik pa postane hkrati neobvladljivo orožje v boju proti kriminalu in nekakšen zmešan orakelj. Rokova partnerka Kaja mu kot glas razuma svetuje, naj nese računalnik na forenzični oddelek, saj oba sumita, da gre za potegavščino. Vključitev forenzikov je pametna avtorjeva poteza. Prstni odtisi pripadajo samo Roku in Kaji, nov vpis ima prihodnji časovni odtis, zato je jasno, da ne gre za nezanesljivega pripovedovalca, blodnje ali potegavščino, ampak da zapise nekako piše Rok. Situacija tako dobi dodatno težo in se ne zdi privlečena za lase, saj jo »potrdi« prava raziskava, ne samo nek občutek ali intuicija protagonista.

Rok naredi naslednji logični korak, z dnevnikom poskusi komunicirati. Gre za prelomno točko, kjer se veliko literarnih in filmskih del zaplete v časovne paradokse in nasploh izgubi nit, Tomc pa se temu izogne. Drži se namreč tistih nekaj pravil, ki si jih je za tak svet zastavil, zato lahko zgodba ostaja relativno preprosta in deluje prepričljivo. Ker je Rok zgrajen zelo kompleksno, je pravi užitek spremljati njegove odzive na dnevniške zapise, ki v nekem trenutku prerastejo celo v ironijo: »Kako prekleto dobro dene, ko prebereš svoje razmišljanje o določeni zadevi, strnjeno in osmišljeno. Sam ne bi mogel napisati bolje.« Glavna funkcija dnevnika pa je v tem, da se lahko Rok kot lik razvije, saj se ob soočanju z »novicami iz prihodnosti« vedno bolj sprašuje o morali, smislu življenja, usodi … Ta poglabljanja so dodatna vrednost romana, saj naredijo iz inšpektorja kompleksno osebnost: »Neskončno veliko nas je. […] Neskončno veliko Rokov Jazbinškov, ki živijo v različnih verzijah sedanjosti. In še več nas je bilo. Logično. Nekateri so tudi umrli. Pomislil sem, kolikokrat sem bil blizu smrti. V nekaterih resničnostih sem očitno res umrl.«

Glede na kratkost romana srečamo kar nekaj stranskih likov, vendar pa Tomc z občutkom odmerja podatke o njih, zato se jih ob kasnejših srečanjih z lahkoto spominjamo. Malo odveč so le pogovori z Rokovimi nekdanjimi dekleti in znankami, ki bi lahko bila ali bolj vpletena v zgodbo ali pa bolj konkretno speljale na napačno sled. Najbolj razdelana in v ospredju sta Boris in Kaja, pri čemer lahko začutimo pristne odnose. Ravno Borisovo kritično stanje po streljanju privede Roka do razmišljanj o minljivosti in krhkosti našega življenja, njuno prijateljstvo pa se izkaže za trdno in neprecenljivo. Kajo Rok idealizira in nenehno razmišlja o tem, kakšno srečo ima, da jo je spoznal, res je poln ljubezni do nje, kar na trenutke deluje rahlo pretirano, a dejansko gre za prisrčen prikaz zrelega in zaupanja polnega odnosa. Škoda je, da ni knjiga malo daljša, da bi lahko tudi ostali liki dobili še več razvoja, a je po drugi strani ravno zato dogajanje lahko tako hitro in eksplozivno. K temu pripomorejo tudi pogosto dialogi. Roman je zgrajen skoraj samo iz pogovorov, zelo malo je stranskega teksta (razen Rokovih razmišljanj), zato se bere kot filmski scenarij, dogajanje se nam kar izriše pred očmi. Tudi jezikovno gre za sočen primerek, veliko je kletvic in zmerljivk, kar daje pogovorom še dodatno živost.

Konec se zelo ciklično poveže z začetkom, kar zgodbo zapakira v pravo energijsko bombo, pokažejo se prave posledice vrtoglave zarote, ki je Roka posrkala vase. Preobrati se zgodijo na ravno pravih mestih, eden celo – prav v slogu Harlana Cobena – čisto na koncu. Roman je bil junija letos preveden tudi v angleščino, kjer nosi naslov 720 Heartbeats, zato upam, da bo Rok svoj pohod uspešno nadaljeval tudi po tujem tržišču, na slovenskega pa je vnesel kar nekaj svežine in napetega branja, ki bo nedvomno pohitrilo utrip vašega srca.

Veronika Šoster, 9. oktober 2018

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.