Skrivnostne solidarnosti: roman

“Nekateri ptiči so zmožni nezamisljivega žvrgolenja. V našem vrtu (vrtu kmetije, ki se je po moji krivdi spremenil v polje japonskega bambusa) na pusti planoti nad La Clarté je bil tolst slavec, ki je pel zares slabo, res usmiljena vredno.
Tik za prvim parkiriščem pri Ležečih kamnih, na Skalnem rtu, pred shrambo za smetnjake talasoterapevtskega centra, pa je bila sraka, ki je nenehno iskala osupljive rešitve za svoje petje. Improvizirala je čudovite, neprimerljive variacije. Pela je ob devetih. Petnajst do devetih sem se usedel na mah ob peščeni poti vzdolž ograje – če je bilo vlažno, pa kar na rob pločnika s smetnjaki talaso centra – in nestrpno sem čakal, kaj neki si bo izmislila. Nekega dne me je starejši in ljubezniv gost, ki je prišel iz Novotela, vprašal, če bi rad kaj drobiža. Potem se je navadil na mojo navzočnost. Ko je šel mimo mene, ki sem sedel med smetnjaki, me je slovesno pozdravil. Gotovo si je predstavljal, da je človek, ki sedi sredi smetnjakov, lačen ali hoče piti ali pa je nor. Prepričan sem, da si ni nikoli predstavljal, da bi bil to lahko preprosto človek, ki posluša genialno ptico in drhti od lepote njenega petja.” (str. 151-152)