Virus

Cviček še nikoli ni bil tako piten

Tadej Golob je s četrtim nadaljevanjem kriminalne serije s Tarasom Birso v vlogi osrednjega protagonista svoje bralce – po vsej Sloveniji – še malo pocrkljal. Razveseli nas ni zgolj s tem, da nam je tokrat podtaknil kar tri trupla, ampak s tem, da je lokacije njihove vse kaj drugega kot naravne smrti ponovno nekoliko decentraliziral. Če je osrednjo vabo tako kriminalistom kot bralcem v prvem delu Jezero nastavil v Bohinju, smo se Ljubljančani prek Leninovega parka in Doline rož že privadili na prelivanje krvi na lastnem pragu. Golobov četrti kriminalni roman oziroma politični triler, v duhu časa prikladno poimenovan Virus, ekipo Policijske uprave Ljubljana, ki tokrat deluje pod pristojnostmi Generalne policijske uprave, najprej zvabi na dolenjsko podeželje, kjer se v menda precej dobrem cvičku macerira truplo priseljenega gradbenika in vinarja. Kmalu zatem morajo na prelepo Primorsko, k vulkanizerju, ki ne bo zamenjal več nobene gume, zatem pa še v Zgornjo Savinjsko dolino, kjer se na posmrtno življenje pospešeno pripravlja vaški župnik.

Tisti, ki se najbolje znajdete na ljubljanskem zemljevidu, ne boste na izgubi, s Tarasovo ekipo se boste po njem lahko sprehajali domala sami, tudi literarnim ulicam je namreč zavladal koronavirus. Še sreča, da Taras ni več prekarec, kot v Dolini rož, in si lahko na novem starem delovnem mestu privošči pošteno bolniško, čeprav ga ta – ko se njegova fotografija kolesarjenja na Toško čelo znajde na socialnih omrežjih – tudi pošteno ovira pri opravljanju dela. Zdi se, da bo naš višji kriminalistični inšpektor tudi s tem virusom opravil lažje kot z nekdanjim šefom Drvaričem, ki je sicer napredoval na Generalno policijsko upravo, a skupaj s Kristanom s političnim mešetarjenjem – in to v mandatu avtoritarne vlade, ki v imenu virusa in iskanja domnevnega serijskega morilca iz vrst »skrajnih levičarjev z globokim in ukoreninjenim sovraštvom do katoliške cerkve«, povsem mimogrede omeji gibanje –, še ni prenehal. Kljub temu bi mu najbrž težko nasprotovali, ko svojega naslednika na čelu ljubljanske policije, Tarasovega neprijatelja Ahlina, opozori: »S Tarasom boš imel težave.«

Birsa in Ahlin, ki se morata posebej potruditi, da na piknikih delujeta kot približno prijetna družba, v procesu iskanja povezave med umori dokažeta, da ljudi vedno poveže skupni sovražnik – njun je Drvarič, Brajčev je koronavirus, regionalne policijske postaje ogroža prihod ljubljanske ekipe na njihov teren, najbolj zarukane Dolenjce pa prihod iranskega begunca … Čeprav se zdi, da se ljudje zlepa ne spreminjamo, kaže okrogli Brajc zametke želje po športni aktivnosti, bolj kot v prejšnjih delih se približamo tudi nežnemu Ostercu, ki ga čaka gradnja družinske hiše. Pod Tinino kožo precej po tiho brbota strah pred novo delovno poškodbo, zaradi katere bi lahko umrla, vse bolj jasno je namreč, da od ljubezni za novim partnerjem ne bo, neumorni Taras pa se med vsem tem, tako mu vsaj sporočata telo, stara: »Ne samo material, tudi duh je utrujen. Ne da se mu.« Ne samo to, po ponesrečeni ljubezenski prigodi si s Tino prizadevata celo za (ne)varno prijateljstvo, a njegova potrpežljiva žena Mojca, ki ima precejšnje težave z novim poslovnim partnerjem, najbrž še ni rekla zadnje besede.

Očitno je torej, da so Golobovi junaki dodobra motivirani za iskanje novih problemov, ti pa pomenijo tudi hiter pripovedni ritem brez nepotrebnih obvozov. Avtor je vse bolj spreten v kratkih, avtentičnih dialogih, ki so polni dovtipov, bolje kot narečni govor, s katerim ni pretiraval, mu gre sproščen pogovorni register. K sreči, potrpežljivo se je namreč tokrat lotil ne le natančnega mikrobiološkega pogleda na koronavirus, občutljivo pristopa tudi do problematike psihiatrične obravnave pri nas, njegova duhovita plat pa najbolj odseva v piscu kriminalk Tiborju Golcu, ki kriminalistični ekipi pomaga pri razreševanju umorov. Kot je za kriminalni žanr največkrat smiselno, se je Golob odrekel pretirani metaforičnosti in simboliki, seveda z izjemo naslovnega virusa. Covid bomo prej ko slej premagali, nasilja, ki s soseda na soseda, z očeta na sina, z babice na vnuka ali z brata na sestro potuje z enako hitrostjo, kot kaže ne. Če pri prvem virusu pomaga izolacija, bomo – kot tokrat ganljivo nakažejo Golobovi protagonisti – drugega lažje premagali, če stopimo skupaj.