Dobre knjige
2997 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Zemljevidi tujih življenj
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
4,0
Št. ocen:4









Miha Mazzini

Zemljevidi tujih življenj

Novo mesto, Goga, 2016

Št. strani: 335


Žanr: družbeni roman, kriminalni roman

Narodnost: slovenska književnost

Duh in občutje nekega časa

Ali so Zemljevidi tujih življenj kriminalni roman? Verjamem, da Mazzini ne bi bil prav nič jezen, če bi ga knjižničarji umestili na police, kjer se nahaja "krimič" beletristika, saj pri njem nisem nikdar dobil občutka, da bi na žanrsko obarvano literaturo gledal zviška, kar je večkrat potrdil že s kakšnim od svojih starejših literarnih del. A vendar Zemljevidi tujih življenj ne želijo biti zgolj kriminalni roman, saj je avtor problematiko kot tudi vsebino zastavil nekoliko širše. V Zemljevidih tujih življenj se trudi ujeti predvsem duha nekega (aktualnega) časa in prostora, predvsem pa (slovenskemu) bralcu nastaviti ogledalo, v katerem bi se naj prepoznal, vse skupaj pa vešče zapakira v obliko napete kriminalke, prepredene z umori in prevarami. Če sodite med ljubitelje Mazzinijevih kolumn, bodo Zemljevidi tujih življenj pravšnji izbor literature za vas. Ga pa ne gre brati preveč "na prvo žogo". Med navidezno enopomenskimi stavki se namreč skrivajo tiste podrobnosti, ki dajejo temu romanu kakšno dimenzijo več, zaradi katere ga knjižničarji vendarle ne moremo žanrsko preozko opredeliti. Zemljevidi tujih življenj morda niso najboljše avtorjevo delo, a to nikakor ne pomeni, da niso vredni branja, Zemljevidi tujih življenj so dober roman!



Odlomek iz knjige

Mar žaluje za Andrejo? Le malo bolj, kot je žaloval, da je poročen z njo. Zavedel se je krivice svojih misli in se popravil: žaloval je za življenjem, kot bi lahko bilo, a ni bilo, četudi mi imel jasne predstave, kaj je zgrešil in zamudil, le nejasno hrepenenje se je včasih zgostilo in mu stiskalo prsi. Zagledal je sebe, mladega revolucionarja, upornika, in nato, le nekaj let kasneje, odraslost kimave sivine. Preziral je svoj konformizem in z njim vse, ki so ga v njem podpirali.

(str. 117)

Cobiss povezava

Glej tudi

link RTV SLO
link Bukla


Predmetne oznake: Kriminalci, Umori, Slovenski roman, Manipulacija


Prispeval/-a: Samo Roš, Osrednja knjižnica Celje
Objavljeno: 4.1.2017 15:04:35
Zadnja sprememba: 24.1.2017 17:54:57
Število ogledov: 1233



Kritike

Zgodba, ki bi bila morda raje refleksija

Kadar pričnemo z branjem literarnega dela, ki goji – tako kot do sedaj vsa Mazzinijeva dela – dokaj tradicionalne pripovedne ambicije, ponavadi pričakujemo, da se, če gre za romaneskno snov, pred nami odvije razmeroma povezana vzročno-posledična veriga, osredotočena okoli ene same, bolj ali manj jasne teme. A čeprav gre v Mazzinijevem najnovejšem romanu Zemljevidi tujih življenj za zgodbo, ki se v strnjenem časovnem obdobju dogodi enemu osrednjemu junaku in je iz njegove perspektive tudi povedana, se na koncu romana kljub temu zavemo, da je zgodba sestavljena iz treh različnih sklopov, ki so dogajalno med seboj sicer povezani, a se vendarle vrtijo okoli treh različnih zapletov. Pri tem ne gre za to, da se v romanu poleg omenjene osrednje zgodbe res godita še dve drugi, ''podporni'', katerih poglavja so tudi drugače označena. Ne; gre bolj za to, da je osrednja pripoved sama po sebi zaporedje treh zgodb, ki so med sabo povezane bolj z naključji kot pa s kakšno krovno dogajalno nujnostjo. Ko osrednji junak, kartograf Robert, v Istanbulu po naključju dobi v roke ukraden ipad in nato ugotovi, da je njegova izvirna lastnica bilo slovensko dekle Dora – zaplet, ki je že sam po sebi dovolj neverjeten, da si ga roman skoraj ne bi smel privoščiti – se poda v Dorin rojstni kraj, kjer spozna njeno mamo, enega njenih mladih občudovalcev in lokalnega mogotca, kaj dosti drugega pa ne izve. Zgodba je s tem nekako zaključena – le da se ne konča, temveč iz nje nenadoma vzklije druga: fotografije, ki jih je dekle pustilo na ipadu in dajejo vtis, da gre za nekakšno slovensko podpornico Islamske države, je Dora posnela namenoma, prav zato, da bo z njimi zavajala medije in dvignila precej medijskega prahu, ta pa naj bi jo izstrelil v središče javne pozornosti in ji omogočil udobnejše življenje od sedanjega. Njena medijska operacija se po precejšnjem naključju prične prav v trenutku, ko Robert konča svojo raziskavo. Sledi precej zapletanja in razpletanja, dokler tudi te zgodbe ni konec – a je tudi ta zvezana še s tretjo, v kateri Roberta preseneti še tretje odkritje, ki pa je s prvo in drugo zgodbo prav tako povezano le precej mimobežno.

Čeprav gre torej, kot rečeno, za sosledje dogodkov, ki doletijo enega človeka, so jasno vidna tri pripovedna ''jedra'', ki so prej skrpana skupaj kot pa smiselno prepletena. Če k neverjetnosti že omenjenega izvornega zapleta dodamo še to, da Dora, ki se na spletnih omrežjih pretvarja, da je odpotovala Isisu naproti, medtem v Ljubljani ves čas dela kot natakarica – pri čemer je po nekakšnem čudežu prav nihče ne prepozna – lahko pridemo do zaključka, da gre za zgodbo, ki si želi biti dobro zgrajena, enotna pripoved z aktivnim likom, stopnjevanjem napetosti in vrhuncem, a je pri tem precej nedosledna.

Čeprav tudi tokratnega Mazzinijevega junaka – v skladu s pripovednimi ambicijami – lahko označimo kot tipično mazzinijevski 'aktivni' lik, pa ga vendar ne moremo vreči v povsem isti koš kot njegove predhodnike. Kljub svoji aktivni udeležbi v dogajanju namreč junak ne doseže končne točke uspeha, kot mu ga narekuje njegov izhodiščni položaj. Uspe mu denimo, kljub svoji naravni odljudnosti in nezaupljivosti, nekoliko globlja, intimna povezava z Dorino mamo, kar od njega zahteva, da se do neke mere odpove nadzoru, ki mu ga daje samota. Obenem pa je ena od njegovih glavnih bojazni tudi strah pred izpostavljanjem, vztrajanje v tišini, čeprav goji o svojem okolju naskrivaj mnoge kritične misli. V tem smislu Robert nikdar ne stori tipičnega mazzinijevskega ''herojskega'' dejanja; celo njegov zadnji sklep, preden mu načrte prekrižajo antagonistične sile, je ta, da bo proti nasprotniku posredoval zgolj anonimno. Robertov lik se torej ne zmore povsem preroditi, ne zmore se uresničiti in se povzpeti nad svojo osnovno „osebnostno programiranje“, kot to uspe marsikateremu drugemu Mazzinijevemu junaku, denimo junakinji predprejšnjega romana Izbrisana.

Zemljevidi tujih življenj želijo povedati mnogo. V romanu so bolj ali manj obdelane teme medijev, lažnih novic, izkoriščanja mladih delavcev, poleg njih pa tudi tema premagovanja pasivnosti ter tema Slovencev in slovenske države. Roman o naštetih problemskih točkah spregovori precej neposredno: včasih to stori skozi usta likov, drugič skozi junakove reminiscence, tretjič skozi upodobitev likov in dogajanja. Rednemu bralcu avtorjevih del mnoge izražene ideje zvenijo precej znano in zlahka padejo v idejni okvir, ki ga že dodobra poznamo iz prejšnjih del. Nekatere so tudi precej karikaturne in v odnosu do izvenliterarne realnosti kratko malo namišljene: glavni (ali skoraj edini) romaneskni nosilec levih političnih idej je denimo zgubarski alkoholik, ki z njimi opravičuje svoj življenjski položaj, levičarji v parlamentu pa Doro pri njenem domnevnem prestopu v vrste Isisovih borcev brez zadržkov podpirajo. Vendar pa je, ne glede na to, kaj si že mislimo o idejah, glavna težava teksta v tem, kako te bijejo v oči. Bolje se vklopijo v pripoved, kadar so vpletene v junakove neizrečene premisleke in spomine, precej manj pa takrat, ko – skoraj kot dramski monologi – privrejo iz ust likov, od katerih bi pričakovali precej bolj vsakdanjo govorico. Pravzaprav se zdi, da je avtor svojim premislekom preprosto namenil napačno izbran romaneskni žanr: zgodba, ki želi biti nekakšen triler, pač težje ''prenaša'' take refleksije in (tudi) zato deluje kot nekakšno okostje, ki je tu le zato, da so nanj ti razmisleki obešeni.

Eden boljših delov romana je tako pravzaprav tisti, v katerem je junak najbolj izgubljen. Ko Robert brez pravega cilja tava po vasici, iz katere izhaja mlada lastnica ipada, se tudi zgodbeni tok iz brzic spremeni v lagodnejšo reko ali celo mrtvi rokav, kot tak pa je dosti primernejši za to, kar pravzaprav v tistem trenutku zares želi posredovati: popis vaškega miljeja, v katerem se pod površjem skrivajo razne bizarnosti ali celo temačnejše skrivnosti. Vendar je to le odlomek iz daljše romaneskne pripovedi, ki kot celota, kot že povedano, ne deluje najbolje. Ob obilici že znanih idejnih leitmotivov se zdi, da gre prej za nekakšno vajo, ki ji ni usojeno, da bi postala tudi najbolj reprezentativna izvedba.

Žiga Rus, 19. december 2018

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.