Marko Sosič

Ovsene besede (Parole d`avena)

Trieste, Ciljno začasno združenje Jezik - Lingua, 2011

Št. strani: 83

Prevod: Darja Betocchi
Prevod: Jasmina Gustincic

Žanr: kratka zgodba

Narodnost: slovenska književnost

Nekoč kot danes skoraj

Knjižica vsebuje osem kratkih zgodb tako v slovenskem, kot tudi italijanskem jeziku. Zgodbe so pravzaprav izbor novelet iz knjige Rosa na steklu. Knjiga je nastala v projektu Jezik/Lingua v okviru čezmejnega sodelovanja. Vseh osem zgodb, nekatere od njih so resnično zelo kratke, ima na vrhuncu dogodek, ki zgodbo skorajda iztiri, jo vrže v drug ritem, v drugo vesolje. To Marko Sosič počne tako mojstrsko, da se tega zavemo šele, ko zgodbe odložimo in začnemo o njih razmišljati, iskati skupno nit. Ta je v pokrajini, kjer se vse zgodbe odvijajo, takoj za zahodno slovensko mejo in v času, ki je vsem zgodbam isti. Čas Jugoslavije, ko je bila meja še neprehodna in so na njej ljudje, ki so želeli boljšega življenja na zahodu, pogosto tudi umrli pod streli stražarjev. Tudi danes si ljudje želijo boljšega življenja, streljanja na srečo ni. Veliko vlogo ima v zgodbah domišljija, kot npr. v zadnji zgodbi, po kateri nosi knjiga naslov. Ko deklica Tina reši konja, namenjenega v Italijo v klavnico, ji ta podari lepše življenje. Drugje, v drugi državi, ob drugih in drugačnih ljudeh.Upam, da prejemanje takih daril ni možno le v domišljiji. Marsikje piše, da je Sosičev jezik poetičen. In je res. Ob branju njegovih del lebdimo od očaranosti nad tem, kako zna zgodbo spretno zasukati in jo hkrati z milino jezika onežiti.

Odlomek iz knjige

Tina je spet stekla k oknu in pogledala, kaj se dogaja na cesti. Kamion z ubitimi konji je stal nekje ob strani, da je kolona lahko peljala mimo. Šofer, Poljak, pa je še zmeraj nekaj kričal in naenkrat zakorakal po cesti navzgor, proti Tinini hiši. Sunkovito je zaprla okno in stekla na hodnik h konju. Še zmeraj je stal tam in migal z ušesi, kakor bi vedel, da mora biti tiho. Nenadoma je Tina v vrtu zaslišala korake. Spočetka je pomislila, da je morda sosed, potem pa se je spomnila, da ga je že zjutraj videla, kako se je z avtobusom odpeljal v mesto. Zgrozila se je in stekla do vrat. Poljak je bil v vrtu in gledal v travo, po kateri je malo prej stopal konj. Sledovi podkev so peljali v hišo. Tina je stekla h konju in ga objela. Poljak pa je vzel v roko pištolo in začel z njo trkati na vrata. Konj se je začel močno znojiti. Z izbuljenimi očmi sta oba gledala proti vratom, po katerih je Poljak zmeraj močneje udarjal. Potem je udrl v hišo. Bila je prazna.

(str. 74)




Ključne besede: MEJE, ŽIVLJENJE, ZGODOVINA, ZGODBA


Prispeval/-a: Simona Solina, Mestna knjižnica Ljubljana
Objavljeno: 6.12.2015 17:29:32
Zadnja sprememba: 18.10.2022 14:18:45
Število ogledov: 1707

• facebook
• twitter
• linkedin