Marko Sosič
Kratki roman o snegu in ljubezni
Maribor, Litera, 2014
Št. strani: 204
Zbirka:
Piramida
Žanr:
psihološki roman,
družbeni roman
Narodnost: slovenska književnost
Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni
Med ljudmi je že od nekdaj trdno zasidrano prepričanje, da ima vsak od nas svojega dvojčka. Morda niti ne dvojčka, temveč nekoga, s katerim se dopolnjuje in brez katerega bi bilo njegovo življenje vsaj osiromašeno, če že kaj hujšega ne. Na takšni dvojnosti počiva tudi zgradba Sosičevega Kratkega romana o snegu in ljubezni. Podobno, kot pri filmu Dvojno Veronikino življenje Krzysztofa Kieślowskega, s katerim nekako koketira skozi celotno besedilo romana. Brez teh dvojnosti, bi roman razpadel. Občutek sem imel, da celo dobesedno, zaradi njih pa je vendarle ena od mojstrovin lanske slovenske literarne bere. Odzivi med slovensko literarno kritiko so bili različni. Od navdušenja in hvaljenja pa do nekaj graje in očitkov, ki so se nanašali predvsem na enodimenzionalnost prikazovanja dobrega in zla. Morda na prvi pogled res tako izpade, a vendar se tudi tu, kot že tolikokrat, izkaže, da stvari niso nujno takšne, kot jih vidimo. Alma, ena izmed dveh glavnih pripovedovalk, je morda res dobra, a vendar plašna in nesamozavestna in na ta način naredi več škode, kot pa dobrega, kar se rezultira v odtujenosti in nasilnosti njenega sina edinca. Manjka ji odločnosti, ki bi bila nujno potrebna, da se potencialno zlo v kali zatre. In takšnih relacij je Kratki roman o snegu in ljubezni poln, kakor je tudi poln simbolike, ki je tako lastna Sosičevemu pisanju, pri katerem obstajata samo dve možnosti, ali vam je všeč, ali pa ga ne marate.
Odlomek iz knjigePribližam se drevesu, da sem skoraj čisto zraven debla, skozi objektiv gledam lubje in zdi se mi, da vidim ploščato gorovje z dolinami, ki strmo padajo z robov visokih skal.
Pomislim, kaj vse je videla ta lepa lipa v svojem življenju. Stoletje pred prvo svetovno vojno. Leta med prvo vojno. Kdo vse je počival pod njeno krošnjo, kdo umrl, kdo se ljubil v njeni senci? Morda se je ob njeno deblo prislonil tudi Ernest Hemingway, ki je bil na tej gorski planoti takrat, ko je delal za Rdeči križ in videl grozote takratnega sveta. Če bi umrl, bi hotel biti pokopan prav tu, je govoril, na planoti Asiaga naj me pokopljejo.
(str.131)
Ključne besede:
ZAMEJSKI SLOVENCI,
FAŠIZEM
Prispeval/-a:
Samo Roš,
Osrednja knjižnica Celje
Objavljeno: 24.11.2015 12:10:14
Zadnja sprememba: 22.3.2018 11:35:31
Število ogledov: 2911