Dobre knjige
5328 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Kamni z Marsa E-knjiga
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Teja Močnik

Kamni z Marsa

Ljubljana, LUD Literatura, 2021

Št. strani: 106


Zbirka: Prišleki
Žanr: kratka zgodba

Narodnost: slovenska književnost

Sestavljanje mozaika v umetnino

Zbirka kratke proze slovenske avtorice Teje Močnik je sestavljene iz devetih naslovov, ti pa so znotraj včasih razdeljeni še na posamezne podzgodbe z enakim leitmotivom. Zgodbe se pričnejo in medias res in brezkompromisno nadaljujejo z dogajanjem, ko si bralci še poskušamo ustvariti sliko in začrtati linije posameznih oseb ter njihovih medsebojnih odnosov. Sama pripoved je prikazana preko misli in občutkov, preko samogovorov in dialogov, preko opisa okolice in kretenj. Avtorica besede izbira zelo premišljeno, zgoščeno, včasih dvoumno, da imamo bralci občutek, da po posameznih koščkih sestavljamo celostno zgodbo zelo lepega, a zapletenega mozaika. Preko skrbno načrtovanih pripovedi avtorica ustvari izmuzljivo zgodbo, ki ponuja različne interpretacije dogajanja. Te se nam skozi zgodbe potrjujejo ali pa zavijejo v drugo, popolnoma nepričakovano smer. Kljub relativno kratki dolžini celotne zbirke je ta pomensko in tematsko zelo bogata. Avtorica preko zgodb slika medosebne odnose protagonistov - partnerske, družinske, prijateljske, poslovne, itn. in to razvija. Ti odnosi se pred nami prikažejo v vsej svoji kompleksnosti z velikimi gestami in malimi živopisanimi niansami ter s tem odsevajo bogato paleto najrazličnejših odnosov vsakdanjega življenja. Avtorica Teja Močnik (1982) je na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktorirala iz antropologije otrok in otroštva. Piše kolumne, eseje in kratko prozo. Zbirka kratke Proze Kamni z Marsa je bila nominirana za najboljši literarni prvenec 37. slovenskega e-knjižnega sejma.



Odlomek iz knjige

Isla je bila odzivna. Ponavadi ga ni pustila čakati, zdaj pa je trajalo. Razmišljal je, ali je še vedno jezna zaradi prepira ali pa jo je vsebina sporočila presenetila. Navsezadnje je bil kreg brezploden, navrgla sta si nekaj žalitev, a izrekla nista ene same besede o Kobby. Morda je napačno ocenil situacijo. Isla se pravzaprav nikoli ni povsem jasno izrekla niti za posvojitev niti proti njej, le sledila mu je. Moral si bo končno priznati, da je bil ta projekt bolj njegov kakor skupen.

(str. 15)

Cobiss povezava
Kamni z Marsa - Biblos


Glej tudi

link LUD Literatura
link Med kamenjem in gosto meglo


Ključne besede: KRATKA PROZA, ODNOSI, SPOMINI, GENERACIJSKI KONFLIKTI


Prispeval/-a: Staša Kumše, Mestna knjižnica Ljubljana
Objavljeno: 27.12.2021 13:44:44
Zadnja sprememba: 25.2.2022 12:50:24
Število ogledov: 756



Kritike

Kratkoprozna zbirka Teje Močnik, ki si je med drugim prislužila nominacijo za nagrado za najboljši literarni prvenec leta 2021 v okviru Slovenskega knjižnega sejma, je v krajini domače kratke proze bolj ali manj atipično delo, saj mu je težko pripisati katerokoli od vidnejših literarnih manir, ki jih je zaznati v slovenskem prostoru zadnjih let – vsaj če govorimo o delih, ki se znajdejo na zemljevidu, kot ga začrta mainstream. Ne gre za delo s socialno noto (Manka Kremenšek Križman ali Vesna Lemaić), niti za neposredni realizem (Tomaž Kosmač ali Davorin Lenko), ne znajde se niti na meji med fikcijo in stvarno literaturo (Tomaž Grušovnik ali Carlos Pascual) ter nazadnje ne posega niti v polje rahlo mističnega in metafizičnega (Eva Markun ali Zarja Vršič).


V splošnejši kontekst so Kamni z Marsa v resnici še najbolj vpeti s svojim vztrajnim fokusom na medosebne odnose, ob katerih signalizirajo (preprosto rečeno) krizo – skratka, trop, ki spremlja kratko prozo skoraj skozi njeno celotno zgodovino, prav gotovo pa je vse od konca druge svetovne vojne njen ključni del.


Toda navedeno ne zadostuje za oznako atipičnosti, gre zgolj za neke signale, da velja zadevo bolje raziskati. Točka, v kateri Kamni z Marsa posebej izstopajo, je v resnici način ubeseditve. Ne gre le za to, da premore pisava Teje Močnik po estetski plati nesporne kvalitete (skratka, gre za močen avtorski glas z izdelanim, bogatim jezikom, kar sploh ni nujno pravilo v sočasnih izdajah), temveč za zelo specifično odmerjanje informacij pripovedi.


Vendar tukaj ne govorimo na primer o eliptičnosti, mnoštvu zamolkov, namernem zabrisovanju nekaterih informacij itd., kar bi bilo morda v okviru zgodovine kratke proze značilno za minimalizem. V pričujoči zbirki ni najti te zračnosti in tako Kamne z Marsa prej zaznamujejo zgoščene pripovedne enote (teh je lahko tudi več v enem samem kratkoproznem besedilu), ki pa med seboj niso nujno povsem jasno in nedvoumno povezane. Ali bolje rečeno: vemo, da so povezane, namreč, vse kaže na to, da so, toda preskoki med pripovednimi enotami so občasno lahko težje zaznavni ali pa morda preprosto nekoliko skriti očem bralk_cev.


Smisel tovrstnega rezultata (oziroma vtisa) je iskati v nekem specifičnem zornem kotu, s katerega je devet zgodb zbirke pripovedovanih. Fokus Kamnov z Marsa se ne zdijo neke jasno zaznavne relacije, neke očividne serije akcij in reakcij ali nenazadnje jasno začrtovanje koordinat v nekih odnosih. Namesto tega se zdi, da avtorica v resnici išče ton, barvo oziroma da izrisuje scenografijo. Skratka, zanaša se na tisto, kar je najbolj specifičnega umetniškemu izrazu, medtem ko se od drugih diskurzov nekako ograjuje.


V skladu z navedenim se tvori tudi (pogojno rečeno) konceptualna plat prvenca. Ne gre za to, da bi se besedila povezovala na primer s kontinuiranim vpeljevanjem istih (ali vsaj podobnih, morda zgolj potencialno istih) likov, prav tako tukaj ne gre za enotnost dogajalnega kraja in časa, v resnici se vse navedeno lahko menjuje celo med odvijanjem ene same (kratke) zgodbe. Da se besedila ukvarjajo z odnosi, se zdi bolj poljuben rezultat in ne toliko nuja zbirke pred nami. Tisto, kar resneje signalizira, da imamo opravka s serijo tekstov, ki na koncu tvorijo tudi večjo zaključeno celoto, je najprej ponavljanje motiva naslovnih »kamnov« na ta ali oni način med različnimi besedili. Ko se poglobimo v iskanje kontinuitete, pa se pred nami pokaže zlasti prej navedeno: ton, barva, izrisovanje scenografije. Ali drugače: Kamni z Marsa kot celota pravzaprav večino časa ponujajo bolj ali manj podobno, morda celo enako optiko, čeprav se pogledi med seboj razlikujejo.


Obravnavani kratkoprozni prvenec tako morda na površini zagrize v neke običajnejše tematike, vendar hitro naredi razliko s svojo specifično obdelavo, ki se ji pridružujeta izdelan jezik in zavezanost vzpostavljanju jasne atmosfere. Čeprav gre v mnogo ozirih za razmeroma učbeniške kratke zgodbe, ki se začenjajo in medias res ter nazadnje vodijo k obratu in razrešitvi, ki to ni, je po drugi strani vsakršna potencialna bombastičnost zadnjih dveh elementov nekako udušena, vendar vseeno ostaja. In to je najbrž eden osrednjih podpisov zbirke pred nami.

Aljaž Krivec, 19. december 2022