| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | turška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2026 |
| Založba | Sanje |
| Zbirka |
Sanje |
| Prevod |
Polona Glavan |
| Ključne besede | Človeško telo, Grdost, Lepota |
Moški izrazito nizke rasti in njegova ljubljena, ki ni najbolj zdrave postave, nasprotno, gre za izjemno debelo žensko, živita v zavetju svojega doma mirno, odmaknjeno življenje. Toda takoj ko stopita na ulico, se nanju usuje množica obsojajočih pogledov. Ona se tolaži z obsesivnim prenajedanjem, on z obsesivnim iskanjem gesel. Nekega dne se domislita, da bi zamenjala vlogi.
Toda zgodba se tu šele zares začne. Oditi je treba v preteklost in v svet, kajti človek je vselej in povsod hkrati tisti, ki gleda, in tisti, ki je gledan. Radovednosti pa se ni mogoče izogniti.
Ta zagotovo ena najbolj nenavadnih knjig Elif Shafak, prvič objavljena že leta 1999, je morda danes aktualna bolj kot kdaj prej. Nastala je v času, ko še ni bilo razgaljanja preko resničnostnih šovov in družbenih omrežij, vendar govori o nečem, kar je bilo z nami od nekdaj: o gledanju opazovalcev in videnem opazovanem.
Shafak se med pojmi lepote, grdote, čustvene lakote, travme in pogledih z najrazličnejšimi nameni ter podobah, ki jih ustvarjamo o sebi in drugih, sprehaja prav groteskno. Njena proza je vzhodnjaško mistična in pripovedno igriva, hkrati pa se nam ves čas poskuša izmuzniti z vijuganjem skozi prostor in čas ter se spušča v skrivnosti človeškega bitja, ki je bilo od nekdaj izpostavljeno tujemu pogledu.
Pogled je nenavadna, duhovita in mestoma skoraj nadrealistična študija o tem, kako zelo nas določajo pogledi drugih. O tem, kako gledamo, kako smo gledani in kako hitro lahko pogled postane sodba. Pred človeško radovednostjo, ne glede na čas in prostor, pravzaprav ni mogoče nikamor pobegniti.
Elif Shafak je večkrat nagrajena sodobna turško-britanska pisateljica, njene zgodbe odpirajo vprašanja identitete, pripadnosti, žensk, migracij, spomina in različnih oblik drugačnosti. Objavila je 21 knjig, ki so prevedene v 58 jezikov, za svoje delo je prejela številne nagrade. Piše večplastno in brez strahu prestopa meje med kulturami, žanri in perspektivami, zaradi česar njeni romani vedno znova razkrivajo, kako zapleteno je biti človek.
Objavljeno: 14.08.2026 15:32:21
Zadnja sprememba: 14.08.2026 15:32:21
Naokrog so se potikale čarovnice. Čarovnice so po hmelju pršile plesniv strup, ki so ga skrivale pod vozlatimi jeziki. Ko so vaščani padali drug za drugim, se je jedki vonj po smrti vohalo na kilometre daleč. Moker sneg je blagoslavljal vrste trupel, ki so ležala v jarkih in lačno odpirala usta. Res je trajalo že dolgo. Car Aleksej je prepovedal prodajo hmelja. Čarovnice pa so morale najti drug način za raztresanje strupa, ki so ga skrivale pod vozlatimi jeziki. Moral je biti še kakšen način, ta poplava se ni unesla, ta pokol se ni končal. Po Rusiji je pustošila kuga.
Leto 1648 je bilo prav tako slavno zaradi kuge kot zaradi njenih zlih posledic. Tistega leta je vojvodi Belgorodskemu car Aleksej ukazal, naj nemudoma polovi čarovnice. Hitro je zbral na kup vse znane čarovnice s tega območja. Na trgih so zakurili ognje, od katerih se je kadilo še dolge dni, saj pa se kar ni dalo obrisati. Vžgale so se, z njimi pa tudi strup. Njihova gnila sapa se je pomešala z zrakom. Zrak je postal težji, kot bi ga sililo na bruhanje – moten in svinčen. Vse je zajel. Strupa niso širile čarovnice, čeprav so jih na stotine tako na hitro zajeli, ampak ga je nosilo po zraku, ki ga ni bilo mogoče prijeti in tudi zato ne zajeti. Tiste, ki so še ostali pri življenju, je čakala ena od dveh mogočih smrti. Tiste, ki niso zboleli za kugo, so sežgali kot čarovnice; tisti, ki jih niso sežgali kot čarovnice, so dobili kugo.
(str. 39)
