Smrt v Benetkah

Priznan pisatelj v petdesetihih letih, Gustav von Aschenbach, se zvesto udinja služenju umetnosti in lepoti, a z mislijo na prihajajoče poletje, si za “donosno in plodno” pisateljsko malho občutij in izkušenj, ki bi oplemenitile njegovo prihodnje delo, najprej nameni oddiha in sprostitve. Znajde se v Benetkah, kjer pa mu duha začne zaposlovati pogled na enkratno lepoto poljskega dečka Tadzia. Obvladana drža von Aschenbaha se začenja krhati, veter, ki piha čez Benetke pa s seboj prinaša duh razkroja in črnih slutenj. Novela Thomas Manna, ki je bila objavljena leta 1912, je bila navdihnjena z avtorjevimi biografskimi izkušnjami, premišljevanji o bistvu in vlogi umetnosti ter umetniškimi vzori (Goethe, Mahler). Do izdaje Smrti v Benetkah je Mann napisal nekaj izmed svojih največjih del (roman Buddenbrookovi, novelo Tonio Kröger) in že veljal za pomembnega nemškega pisatelja, čeprav so bila njegova dela tudi vir polemik in moralnega zgražanja. Umetniška dilema, pred katero postavi von Aschenbacha, boj med dionizičnim in apoliničnim principom, zaseda osrednji problem, ki se pojavlja tudi v Mannovi drugi prozi in za oba bi lahko veljalo, kot zapiše za svojega junaka, namreč da je “zlitje službeno trezne vestnosti in temnejših, ognjevitejših nagonov rodilo umetnika, in sicer prav tega določenega umetnika.” (str. 12). Za Manna, ki je z vso vestnostjo in tudi pokoro vzdrževal zaupanja vredno javno držo umetnika intelektualca, bi lahko rekli, da je izbral apoliničnost v zunanjem (javnem in zasebnem) življenju in dionizičnost znotraj umetniško obdelanega sveta literature. Kam je zaplet pripeljal von Aschenbacha, ter mnoge druge nianse, ki se skrivajo pod mojstrsko karakterizacijo likov, pa pokaže prevzemajoča novela, ki je z režiserjem Luchinom Viscontijem leta 1971 dobila tudi filmsko upodobitev.