| Žanr | biografski roman |
| Narodnost | Ameriške literature |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2026 |
| Založba | Društvo za teoretsko psihoanalizo |
| Zbirka |
Šund |
| Prevod |
Blaž Škerjanec |
| Ključne besede | Človeško telo, Debelost, Hrana, Lgbtqia+, Travmatične izkušnje |
V knjigi Lakota: spomini (mojega) telesa avtorica iskreno in brez dlake na jeziku spregovori o telesu, travmi in družbenih pričakovanjih. Po grozljivem spolnem nasilju, ki ga je doživela kot dvanajstletna deklica, je v hrani našla zaščito v smislu ustvarjanja občutka varnosti. Težo je pridobila nalašč, da bi postala neprivlačna in si tako zgradila zid pred možnimi prihodnjimi travmami.
Avtorica razkriva, kaj pomeni živeti v telesu, ki odstopa od družbenih norm in idealov ter pokaže, kako je debelost še vedno zelo pogosto tarča obsojanja, predsodkov in družbene stigmatizacije. V svetu, kjer nam vladajo družbena omrežja je teža pogosto obravnavana ne le kot fizična značilnost, temveč tudi kot domnevni pokazatelj človekovega značaja, samodiscipline in osebne vrednosti. V Lakoti avtorica opozarja na predsodke, ki debelost spremljajo na vsakem koraku, in bralca spodbuja k razmisleku o tem, kako hitro (ob)sodimo druge na podlagi njihovega videza. Zgodba ni le pripoved o telesni teži, temveč predvsem o preživetju, bolečini in iskanju poti do sprejemanja same sebe.
Roxane Gay je ena najvplivnejših sodobnih ameriških avtoric, njena dela pa so zelo pomemben doprinos feminizma, družbene kritike in kulturnih študij. Med najbolj znana sodijo Bad Feminist, uspešnica na lestvici New York Timesa, roman An Untamed State ter zbirki kratkih zgodb Difficult Women in Ayiti. Kot kolumnistka sodeluje z The New York Times, objavlja pa tudi v številnih drugih uglednih medijih. Je tudi avtorica stripovske serije World of Wakanda.
S svojim pisanjem pomembno prispeva k razpravam o spolu, telesu, identiteti, neenakosti in družbeni pravičnosti ter velja za eno ključnih glasov sodobne ameriške književnosti.
Objavljeno: 16.07.2026 10:12:13
Zadnja sprememba: 16.07.2026 14:27:21
Ne vem, zakaj sem se zatekla k hrani. Pravzaprav vem. Bila sem osamljena in prestrašena, hrana pa mi je ponujala takojšnje zadoščenje. Hrana mi je nudila tolažbo, ko sem jo potrebovala, a za njo nisem znala prositi tistih, ki so me imeli radi. Hrana je bila okusna in me je pomirila. Hrana je bila ena redkih stvari, ki je bila vedno pri roki.
Dokler se nisem začela rediti, sem imela zdrav odnos do hrane. Čeprav mama ni ženska s strastjo do kuhanja, pa neguje močno strast do svoje družine. V otroštvu nam je pripravljala zdrave, uravnotežene obroke, ki smo jih skupaj uživali za jedilno mizo. Nikoli nismo na hitro večerjali pred televizijo ali stoje ob kuhinjskem pultu. Otroci smo navdušeno pripovedovali o svojih šolskih projektih, kot na primer o visečem mostu iz lesa balzovca ali vulkanu iz sode bikarbone. Delili smo svoje dosežke , kot so dobra spričevala – kar je bilo seveda pričakovano – ali zadetke na nogometnih tekmah.
(str. 59)
