Muzej nedolžnosti

Eden najpomembnejših sodobnih turških pisateljev in tudi Nobelov nagrajenec se v svojem najnovejše prevedenem romanu zelo podrobno loteva obsesivnega ljubezenskega čustva, ob tem pa poda tudi dober vpogled v družbene razmere moderne Turčije od srede sedemdesetih let naprej. Glavni junak Kemal je na pragu svojih tridesetih let zelo srečen človek. Pripada na novo porojenemu sloju turške visoke družbe, ki jo predstavlja bogat, proti zahodnemu svetu orientiran podjetniški meščanski stan, zaročen je s premožno lepotico, emancipirano intelektualko, šolano v Parizu, ki se je svojemu devištvu pripravljena odreči že pred poroko. Temu uspešno načrtovanemu življenju se postavijo na pot ovire, ko se Kemal nekega dne brezumno zaljubi v mlado dekle, daljno sorodnico, ki je ni videl že nekaj let, zdaj pa jo naključno sreča v neki trgovini. Čustvo je obojestransko in postaneta ljubimca. Kemalova sreča ne pozna meja, prihodnost vidi v rožnatih barvah: poleg privlačne in družbeno sprejete žene bo užival tudi v družbi očarljive ljubice. Seveda se njegovi načrti sesujejo v trenutku, ko ljubica uvidi, kakšno mesto ji je dodeljeno. Psihično strta ga zapusti, Kemal pa ugotovi, da je nikakor ne more preboleti, postaja vedno bolj nesrečen in podlega raznim psihosomatskim tegobam. Tudi njegova zaročenka postaja vedno bolj zaskrbljena zanj, dokler ji končno ne prizna, v čem je problem. Čeprav mu je pripravljena odpustiti, konec koncev je vendarle javno živela z njim, kar v turški družbi predstavlja določeno spotiko, se stanje ne izboljša in zato ga zapusti tudi ona. Kemal, ki je zelo visoko letal, sedaj nizko pade. Družabno življenje, v katerem je prej zelo užival, mu več ne pomeni veliko, dneve posveča iskanju bivše ljubimke, ki je izginila neznano kam. Ko jo končno odkrije, sveže poročeno in živečo v skupnosti z možem in svojimi starši, se Kemal prislini k družini in postane njen zvest obiskovalec naslednjih deset let. Ves čas si tudi bolj ali manj kleptomansko prisvaja različne predmete, ki jih bo nekoč kot v kakšnem muzeju razkazoval vsakemu, ki bo pripravljen poslušati njegovo zgodbo. In ta zgodba, obdelana kronološko in zelo detajlno, je le delček v mozaiku vsega, kar avtor v svojem romanu bralcu ponudi: prikaz navad turških meščanov, družbenih sprememb in političnih pretresov v državi, predvsem pa poudarja problem položaja žensk, ki so tarča in predmet moškega poželenja, istočasno pa družba po principu dvojne morale od njih zahteva videz nedolžnosti in podrejenost.