Umetnik, ki se je igral z Luno
Žanr | ljubezenski roman |
Narodnost | slovenska književnost |
Kraj in leto izida | Brežice, 2019 |
Založba | Primus |
Ključne besede | Ženske, Ustvarjalnost, Ljubezenski trikotnik, Osebnostna rast, Luna |
Ko premaguješ strahove, gradiš samopodobo
Pretanjen romaneskni prvenec slovenske avtorice še posebej nagovarja ženske in jih vabi k raziskovanju sebe: če si iskren do sebe, si tudi do drugih. Čeprav protagonistka Luna, ženska srednjih let, živi na videz skoraj popolno življenje (z možem in otroki živi v prikupni hiši; ima službo, ki jo izpolnjuje in ji dovoljuje ustvarjalnost), je v nekem trenutku razpeta med željo po začetku in koncu (dušnega) potovanja, ki pada in raste kot luna. Umetnik se je znašel na pravem mestu ob pravem času in ji nehote ponudil ravno to, kar je tisti hip potrebovala. Pobeg. Nekaj, kar je daleč stran od vsesplošnih okvirjev. Bližino. Je dramatična zgodba, polna čustev in opominov, da ne smemo nikoli pozabiti nase in na naše vezi z bližnjimi. Ljubezen je kot roža, za rast potrebuje hranila.
Dragi moj Umetnik,
toliko je stvari, ki bi ti jih rada povedala. Zdi se mi, kot da te od nekdaj poznam. Vem, da si moja sorodna duša. Preveč si mi domač, preveč si mi všeč, pa mi ne bi smel biti, ker si živo nasprotje tega, kar mi je bilo všeč do zdaj. Spet bi te rada videla. Samo da sem lahko kje v tvoji bližini in da te gledam. Vem, da mogoče ti misliš, da sem lačna česa drugega kot tvoje bližine, pa nisem. Bližina ljudi je tista, ki mi manjka. Ki me pomirja. Nekaj oddajaš, kar mi je tako domače. Nekaj odpiraš v meni. Ne vem še, kaj. Ne morem drugače, kot da to raziščem. Zdi se mi, da mi bog daje priložnost, da nekaj razvozlam. Da mi je zato poslal tebe. (Str. 34)