Spremenljiva oblačnost

Žanrpsihološki roman
Narodnostšpanska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2011
Založba
Prevod Marjeta Drobnič
Ključne besede Matere in hčere, Ženske, Preteklost, Pisanje, Ljubezenska razmerja, Družinsko življenje, Prijateljice, Varanje, Prijateljstvo
Število strani

428

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

14-15 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

»Še pišite, gospodična Montalvo, zmeraj pišite.«

Roman je samo v zunanji okvirni zgodbi pripoved o dveh ženskah, ki sta bili od otroštva do zaključka srednje šole najboljši prijateljici, nakar sta se njuni življenjski poti razšli, in se po 30-ih letih zopet srečata. Delo je skok in potop v globino dveh duš, v morje njunih pričakovanj, doživetij, zaznav, razočaranj, obračunavanj z življenjem. Temeljna tema pripovedi je moč besede, izpovedi, pisanja, posebnega pisateljskega doživljanja realnosti, čarobnost ustvarjanja novih svetov z besedami, ki skozi čas lovijo in ohranjajo neulovljive drobce nas samih in sveta, ki nas obdaja. Prva osrednja oseba romana, Sofia Montalvo, se je v šoli vedno odlikovala s svojim pisanjem in je želela postati pisateljica, a jo srečamo kot razočarano gospodinjo in mater treh otrok. Njena prijateljica, Mariana León, je odrasla v osebo, ki besede natančno posluša in prek njih vstopa v globino ljudi – je ugledna psihiatrinja, jungovska psihoanalitičarka, sicer samska in brez otrok. Ko po 30-ih letih oba svetova spet trčita drug ob drugega, se prek dopisovanja obeh protagonistk pred nami razgrne čudovit poklon literaturi, ustvarjalnemu procesu, besedam in njihovemu posebnemu življenju. Pripoved je napisana v 17-ih poglavjih, pismih, bogatih z medbesedilnostjo, življenjskimi spoznanji, v sočnem jeziku z zanimivimi metaforami. V okvirni zgodbi so številni zanimivi motivi (odraščanje deklet, prijateljstvo, zakonsko življenje, materinstvo, duševne motnje, depresija, partnerska razmerja, ljubosumje, (samo)prevara, odnos matere in hčere, starševstvo, družinsko življenje, človeška soodvisnost, nekdanje ljubezni, osamljenost, zataknjenost v preteklost, hrepenenje …). Pripovedovalki sta ves čas prvoosebni Sofia in Mariana, pripoved se razvija iz njunega gledišča in kombinacij z dialogom med njima in stranskimi osebami. Izjema je zadnje poglavje, kjer besedo in gledišče v prvi polovici poglavja prevzeme neka druga oseba, (s čimer se tudi tematsko težišče prestavi z literarnega ustvarjanja drugam, na tisto, kar naj bi bilo, če sprejmemo ponujeno drugo literarno osebo, nesporno in večno in iz česar naj bi se v najtežjih trenutkih napajali z neusahljivo voljo do življenja, tudi takrat, ko slednja usahne) in v epilogu.
Avtorica je tudi pesnica, kar se obravnavanemu besedilu krepko pozna. Literarna poslastica, ki omogoča kratkočasno večplastno večkratno branje. Roman je edino avtoričino delo, prevedeno v slovenščino.

A to je zato, ker živiš ti, Sofia, skrita, iščoč prostorček v zatočišču, iz katerega te hočem izbrskati; zato vse, kar napišem, postane podobno predoru, ki ga izkopljejo na slepo, jaz pa sem kot krt, ki rine naprej po tistem podzemnem rovu besed, in nimam drugega vodiča kot željo, da bi te našla, te prosila za pomoč in ti jo ponudila; in včasih neham grebsti po zemlji, ker moram priti na površje, čeprav to pomeni večje tveganje, in plezam po drevesih in besede me nosijo, da skačem z veje na vejo, plezam po zidovih ali plavam čez zeleno črna jezera, zmeraj na begu, vodi pa me zgolj vera, ki se pri vsaki oviri še urtdi, kot v filmih o ujetnikih tik pred smrtjo, v katerih se tudi osvoboditelj, ki zmeraj pride v ključnem trenutku, sam znebi mračnih groženj, takoj ko reši ujetnika, in zato se pomnogoterita njegova iznajdljivost in spretnost; tako se moja potreba po tem, da zaslišiš moje klice in da sama čakam na tvoje, spreminja iz tesnobnosti v spodbudo, ki ne oživlja in obarva le teh besed, ki si utirajo gaz proti tvojemu nejasnemu zatočišču, temveč tudi besede, ki se porajajo v nizu skupaj z njimi, vse tiste, ki sem ti jih posvetila in ti jih posvečam, odkar sem sedla na vlak za Puerto Real, posejane naključno kot divji oves, in ki zdaj, ko se s papirja obujajo v življenje, vznikajo na pomoč drugim, v njihovo oporo, kot obrambno zaledje vojske, ki je ob klicu trobente skočilo na konje.

(str. 340-341)

Citati

(2)
Magda Vremec Ragusi

Spomini, ki jih gojimo v samoti, oblikujejo v sebi zamotan klobčič, ki se zatika na bodice, naposled ne razlikuješ več tistega, kar se ti je zgodilo, od drugih razpršenih zaplat, ki prihajajo iz prizorov z ulice ali filmov.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 288
Komentarji: 0
Število ocen: 2
Želi prebrati: 2
Trenutno bere: 1
Je prebralo: 0

Morda vam bo všeč tudi