Prerekanja

“Oliver se je tukaj spremenil. Pravzaprav mislim ravno nasprotno. Oliver je natančno takšen, kot je zmeraj bil in bo, le da je to tukaj drugače. Francozi mu ne morejo zares slediti. Dokler se nisva preselila sem dol, mi ni to nikdar prišlo na misel, vendar je Oliver eden od tistih ljudi, ki funkcionira le v kontekstu. Ko sem ga prvič spoznala, se mi je zdel strašno eksotičen; zdaj je barva malce obledela. To ni le zaradi časa in zato, ker ga bolje poznam. To je zato, ker sem edina angleška oseba, ki ga lahko pripravi do eksplozije, to pa ni dovolj. V svoji bližini je potreboval nekoga, kot je Stuart. To je isto kot barvna teorija. Ko daš eno barvo zraven druge, vplivata na to, kako vidite vsako posamič. To je popolnoma isti princip.
STUART
Vzel sem si tri tedne dopusta. Šel sem v London. Mislil sem , da bom bolje prenesel, kot sem. Nisem bil neumen, nisem hodil po krajih, kjer sva bila z Gillian. Bil sem le jezen in žalosten obenem. Ljudje pravijo, da je jeznožalosten boljše kot žalostnožalosten, vendar nisem popolnoma prepričan. Če si žalostnožalosten, so ljudje prijazni s teboj. Če pa si jeznožalosten, te ima le, da bi šel na sredo Trafalgarskega trga in vpil na ljudi. NISEM JAZ KRIV. POGLEJTE, KAJ STA MI STORILA, ZAKAJ SE JE TO ZGODILO? TO NI POŠTENO. Ljudje, ki so jeznoželostni se ne poberejo zares; takšnim se zmeša. Jaz sem človek, ki ga videvate v podzemski, kako se pogovarja s seboj malo preglasno, človek, ki se ga izogibaš. Ne hodite mu blizu, mogoče bo skočil pod vlak ali pa bo podenj potisnil vas.” (str. 218)