skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Ljubezen v času Covida : literarno branje študentk in študentov programa Kreativno pisanje – poezija pod mentorstvom prof. dr. Borisa A. Novaka ter pesnic in pesnikov, pisateljic in pisateljev Milana Dekleve, Milana Jesiha, Vida Snoja, Brine Svit, Janija Kovačiča, Katje Gorečan, Vinka Möderndorferja, Alenke Jovanovski, Veronike Šoster, Nine Kremžar, Aljaža Koprivnikarja, Varje Balžalorsky, Laure Repovš, Miha Pintariča in Borisa A. Novaka

Zbornik je nastal v sodelovanju študentov in študentk programa Kreativno pisanje – poezija pod mentorstvom prof. dr. Borisa A. Novaka ter pesnic in pesnikov, pisateljic in pisateljev Milana Dekleve, Milana Jesiha, Vida Snoja, Brine Svit, Janija Kovačiča, Katje Gorečan, Vinka Möderndorferja, Alenke Jovanovski, Veronike Šoster, Nine Kremžar, Aljaža Koprivnikarja, Varje Balžalorsky, Laure Repovš, Miha Pintariča in Borisa A. Novaka. Zbornik je poln posrečenih, spretnih, predvsem pa izjemnih in pristnih pesmi, v katerih se zrcali širok razpon pesniških glasov – od prvih, nekoliko bolj zadržanih, do izrazito samozavestnih, formalno izbrušenih in vsebinsko drznih.

V njem najdemo tako pesmi v slovenščini kot tudi v tujih jezikih (nekatere so tudi prevedene v slovenščino), kar lahko pripišemo dejstvu, da so pesmi prispevali tudi tuji študentje in študentke na študijski izmenjavi, najpogosteje v okviru programa Erasmus. Prav ta večjezičnost in medkulturnost zborniku daje poseben utrip: pesmi se med seboj pogovarjajo čez jezikovne meje, se zrcalijo, odgovarjajo druga drugi in bralko ali bralca vabijo k počasnejšemu, bolj zbranemu branju.

V mojstrsko spisanem uvodniku profesor dr. Boris A. Novak zapiše, da je svoje mlade kolegice in kolege »pogosto spravljal v obup z zahtevami po spoštovanju oblike«, vendar je prav iz teh, na videz strohih zahtev, nastal živopisan kalejdoskop oblik in slogov, jezikovnih posebnosti in tematik, vizualnih elementov in klasičnih pesniških struktur. Zbornik tako ni le zbirka posameznih poskusov, temveč celovit dokument življenja pesniške delavnice, prostor učenja, eksperimenta in rasti. Poezija je večna in srečni smo za ljudi, ki jo znajo ustvarjati, jo oblikovati in približati vedno novim generacijam – ta zbornik je lep dokaz, da se pesniški glas tudi v času hitrih medijev in površnih vtisov še vedno razvija, poglablja in išče nove poti do bralca.

Sanjajo tisti, ki preveč spijo

V odročni vasici sredi slovenskih gozdov se v posebni ustanovi znajde skupina mladih posameznikov, ki imajo nadnaravne sposobnosti branja misli in vstopanja v tuje možgane, premikanja stvari na daljavo ter celo lebdenja. Prav te so jih, poleg njihovih kriminalnih dejanj v preteklosti, pripeljale do skupnega bivanja v ustanovi, ki želi njihovo nadnaravnost odpraviti in jim tako pomagati vrniti se v vsakdanje življenje, kjer bodo enaki ostalim ljudem. Brezimenski glavni junak je po spletu dogodkov prisiljen vstopiti v ustanovo, kjer pa ga izolacija in omejeno zapuščanje stavbe kmalu pripeljeta do snovanja načrta pobega z drugi stanovalci. Potegne jih v serijo dogodkov, kjer poskušajo ugotoviti, kdo nadzoruje njihovo situacijo in kako pobegniti iz kraja, ki jim tega ne dopušča.

S kratkimi poglavji, črno-belimi ilustracijami Domena Gazvode in Tanje Seimon ter spremno besedo Gašperja Troha je roman z osrednjo tematiko o skupnosti brez prostora za drugačnost literarna uspešnica pisatelja, scenarista in režiserja Nejca Gazvode. Delo, v katerem nas sanje in spomini literarnih oseb popeljejo iz sedanjosti v preteklost in nazaj, predstavlja zgodbo, kjer bralec skozi scene trenutne realnosti in spominov poskuša razvozlati situacijo, v kateri se je znašel glavni junak. Ponuja nam vstop v možgane brezimenskega fanta, kjer pa si prostor delimo z njegovim prijateljem. Kljub temu, da ima roman nadnaravne elemente in se dogaja primarno v sedanjosti, a s spomini posega tudi po bližnji preteklosti, zgodbi ni težko slediti in razumeti. Gre namreč za krajše delo, ki bralca takoj potegne v sprva počasno, nato pa vedno bolj hitro odvijajočo se zgodbo in ga nato na koncu preseneti z nenavadnim in nepričakovanim zaključkom.

Roman Sanjajo tisti, ki preveč spijo je bil leta 2008 nominiran za Kresnikovo nagrado in nato leta 2009 vključen v knjižni seznam Primorci beremo.

Skrivnost Srži 1: domišljijski roman

Rdeči čarovniki, trije skrivnostneži z velikim vplivom in vojsko, prevzamejo oblast v Sončni deželi. V zgodbi spremljamo Ganeja, bivšega vojščaka Knežje vojske, in njegovega prijatelja, nežnega in zasanjanega Jaroslava. Ta ugotovita, da zavojevalci nimajo nič dobrega za bregom, ravno nasprotno. Že v zraku je mogoče čutiti, da se pripravlja nekaj zloveščega, zato se odločita, da se bosta uprla.

Ganej je priča prevari in tako se njegovi sumi potrdijo. Z Jaroslavom se znajdeta v središču dogajanja, saj se odločita, da se bosta maščevala in uprla novim voditeljem, s tem pa tudi odigrala ključno vlogo pri obstoju celotnega sveta. Protagonista se tako odpravita na epsko popotovanje, polno zarot, starih pravljic, maščevanja in čarovnij; na poti odkrivata skrivnostne kraje in že skoraj pozabljena bitja in božanstva.

Način, na katerega je knjiga napisana, spominja na Tolkienovo pisanje; Konda tudi postreže s pesmimi. Knjiga pa ni le “navaden” ali “še eden izmed” domišljijskih romanov – Konda namreč navdih za svojo zgodbo in protagoniste črpa iz slovenske mitologije. Knjiga je polna zlatorogov, ajdov, kresnikov, eno ključnih bitij v zgodbi je tudi Kurent.

Jakob Konda je profesor angleščine, Skrivnost Srži pa je njegov prvenec, ki prinaša svež veter na področju domačih fantazijskih romanov. Avtor je že pripravil nadaljevanje knjige, kjer se Ganej in Jaroslav zoperstavita mogočni vojski pod vodstvom Rdečih čarovnikov.

Konec

Kaj bi naredili, če bi pri poročilih z vso resnostjo povedali, da se bliža konec sveta? In ne samo to, znan bi bil točen datum in ura konca. Bi bili žalostni, razburjeni, jezni? Bi vam odleglo? Bi želeli uživati dni, ki so vam še ostali, ali bi se vdali v usodo?

Knjiga z naslovom Konec se ukvarja s temi vprašanji. Zemlji se približuje ogromen komet, ki so ga znanstveniki odkrili prepozno, da bi se še dalo kaj narediti. Med ljudmi zavlada panika, vsakdanje življenje se konča. Izbruhnejo izgredi, vse več je nasilja, saj ni več posledic, skoraj ni več koga, ki bi preiskoval zločine in preganjal morilce, posiljevalce.

Nekateri pustijo službe in delajo stvari, ki so si jih vedno želeli narediti (ki niso nujno dobre), spet drugi si zatiskajo oči pred resnico in zanikajo obstoj kometa. Dnevi pa tečejo, dan D se vse bolj približuje.

V knjigi spremljamo zgodbo Simona, ki si želi svoje zadnje dni preživeti s svojimi bližnjimi in punco Tildo, ki pa ima drugačne načrte za svoje zadnje dni. Na drugi strani pa spremljamo Lucindo, punco z diagnozo: rak, levkemija. Lucinda piše kratke zapise za TellUs portal, pri katerem gre za poskus človeštva, da bi se ohranili podatki o zemlji in človeštvu – za primer, da je v vesolju kdo, ki bi utegnil naleteti na te zapise. Tilda izgine, Simon in Lucinda pa sta odločena, da bosta še pred koncem ugotovila, kaj se ji je zgodilo.

Mats Strandberg (1976) je švedski pisatelj in kolumnist, roman Konec pa je bil leta 2020 uvrščen na častno listo IBBY.

Moja temna Vanessa

Prvenec mlade Američanke Kate Elizabeth Russell je v ZDA ob izidu leta 2020 predvsem zaradi svoje domnevne kontroverznosti dvignil veliko prahu, saj naj bi bil plagiat nekaj let prej izdanih spominov Excavating (Izkopavanje) W. C. Ortiz. Pozornost si ta roman vsekakor zasluži. Sprva petnajstletna, pozneje starejša Vanessa pripoveduje zgodbo o ljubezni, strasti, izdajstvu …, bralec bere zgodbo o zlorabi, manipulaciji, lažeh, poniževanju, naslajanju … Gre za študijski primer patološkega, čeprav že arhetipskega razmerja med profesorjem književnosti in učenko. Obširni roman učinkuje literarno korektno, reference iz literature, med drugim tudi iz Lolite, poudarjajo premišljeno pisanje, roman je zelo berljiv, neodložljiv, vsebinsko pa je preprosto izvrsten v verodostojnem prikazu manipulativnega seksualnega razmerja in njegovih posledic v nadaljnjem življenju zlorabljenega dekleta. Seveda ne gre za plagiat – zgodbe o razmerju med profesorjem in dijakinjo so običajno le avtentične variacije na isto žalostno temo, temo spolne zlorabe. In prav zaradi prepričljive verodostojnosti je lahko uporaben tudi v biblioterapevtske namene: pripoved ne popolnoma zanesljive pripovedovalke lahko prinese kak nepredviden uvid v lastno življenje angažiranega bralca.

Mačja zibka

Mačja zibka je satirični roman z znanstvenofantastičnimi vložki avtorja Kurta Vonneguta. Gre za četrti roman tega avtorja, prvič je izšel leta 1963, slovenski prevod pa smo dobili leta 1980. Kot je pri njegovih knjigah v navadi, gre tudi pri tej za družbene probleme (v povezavi s tehnologijo, religijo in znanostjo), ki jih avtor predstavi na satiričen način, s pomočjo črnega humorja.

Osrednja nit romana je vprašanje, kaj je na dan, ko je nad Hirošimo počila atomska bomba, počel dr. Felix Hoenikker, “oče” atomske bombe. Pripoved spremljamo skozi doživljanje Jona (ki pravi, da mu je ime John), ki želi napisati knjigo o tistem dnevu, z naslovom Dan, ko je bilo konec sveta.

Da bi prišel do ugotovitev, kaj se je tisti dan dogajalo in kaj je počel dr. Felix Hoenikker, poišče njegove otroke (najstarejša sestra Angela, ki je po materini smrti skrbela za očeta in brata, brat Frank in najmlajši, pritlikavec Newt) in strokovne kolege. Od njih izve, da je Hoenikker ustvaril t. i. led-devet, substanco, namenjeno za vojaške namene, za katero se predvideva, da je v lasti njegovih treh otrok.

Pripovedovalca raziskovanje o dogodkih tistega dne ponese na revni otoček San Lorenzo, kjer se sreča z otroki dr. Felixa Hoenikkerja. Pripovedovalec tudi vseskozi omenja čudno religijo, imenovano Bokonon, katere pripadnik postane tudi on sam, predvsem pa je religija razširjena med revnimi prebivalci otočka San Lorenzo. V knjigi je izpostavljena povezava človeštva s tehnologijo, znanostjo in religijo. Tudi religija Bokonon je narejena v smeri, da daje ljudem majhne neresnice.

Kurt Vonnegut Jr. (1922) je bil ameriški pisec romanov, predvsem satiričnih, pri nas je najbolj poznan po romanu Klavnica pet.

Prevarantska Indija

Risoroman francoskega pisca Alaina Ayrolesa (1968) in španskega ilustratorja Juanja Guarnida (1967) je bil leta 2019 med najbolj nagrajenimi stripi in tudi zelo popularen med bralci, zato je bil slovenski prevod že težko pričakovan. Ljubitelji stripa smo ga dobili leto zatem in tudi pri nas je bil nominiran za pomembno nagrado: zlatirepec 2021 za najboljši prevedeni strip za odrasle. Zgodba sledi simpatičnemu malopridnežu don Pablosu iz Segovie, ki se v iskanju boljšega življenja odpravi v špansko Ameriko (takrat še imenovano Indija). Je nekakšno nadaljevanje romana Življenjepis lopova (Historia de la vida del Buscón, llamado don Pablos), ki ga je v 17. stoletju napisal španski plemič Francisco de Quevedo. Gre za kriminalni triler z dobro mero humorja, kjer počasi odkrivamo, kaj se je v resnici zgodilo med iskanjem mističnega zlatega mesta El Dorado. Spoznamo tudi odnos, ki so ga imeli Španci do ameriških staroselcev, vse skupaj pa spremljajo skoraj slikarske ilustracije. Zato je tudi primerno, da je strip malo večjega formata.

Konec panka v Helsinkih

Češki pisatelj Jaroslav Rudiš, v preteklosti tudi sam menedžer pankovske skupine, dogajanje svojega četrtega romana postavlja v počernobilski čas komunizma, težke industrije, onesnaženega zraka in hrupa, v čas, ko naj bi se gradila prihodnost, a ne za vse in vsakogar. Zgodovinska sedanjost ima in je vedno imela tudi svoje upornike, ki so svojo identiteto gradili kot obstranci ali odpadniki sistema, katerega niso uspeli ali želeli biti njegov del in so svoje življenje dojemali kot brezupno porušene sanje ter okoli tega gradili svoj aktivno-pasivni upor. Tudi pankerji, ki jim v tem romanu pisatelj podeljuje osrednji glas pripovedi. Na eni strani Ole, ločen štiridesetletnik, ki se skozi življenje prebija kot lastnik vzhodnoberlinskega lokala imenovanega Helsinki, in na drugi strani mlado uporniško dekle modrozelenih oči, ki Oleja po koncertu v Plznu preganjajo še leta po njunem kratkotrajnem srečanju. Vsem glasovom, ki odmevajo skozi pripoved, je skupna predvsem goreča potreba po pripadnosti, ljubezni in svobodi, ki bi njihovemu življenju podelila smisel bivanja. To pa je prav tisto hrepenenje, ki odseva večnost slehernosti človeškega. Dinamičnost romana pisatelj dosega z dvema izmenjujočima se perspektivama, vrinjen tretji pogled v drugem delu pa sodobnega bralca, ki mu je to sporočanje namenjeno, dotolče v sami srži. Konec panka v Helsinkih je roman, poln ironije, njegova velika vrednost pa se nahaja v problemskih metasporočilnostih, ki odpirajo možnost pogovora o družbenih sistemih, posameznikovih usodah, marginalnostih, jezi, uporništvu in še čem. Odlično delo je pri prevajanju romana v slovenščino opravil tudi Klemen Pisk.

Feuer frei

Do katere točke lahko otroka pripeljejo alkoholizem, zanemarjanje v družini, zasmehovanje sošolcev in zavračanje s strani deklet?

Odgovor lahko, vsaj do neke mere, najdemo v knjigi z naslovom Feuer Frei, kjer spremljamo prvoosebno pripoved dečka Gorazda. Ta nas s pomočjo kratkih zapisov popelje od svojega zgodnjega otroštva vse do študentskih let. Skozi pripoved je moč razbrati njegov strah pred očetom, alkoholikom, ki je zabredel in si “prigaral” dolgove pri napačnih ljudeh. Gorazd je tudi zelo nesamozavesten in hrepeni po mamini bližini, kasneje pa po bližini deklet, do katerih ne zna in ne zmore pristopiti. Zaradi vseh okoliščin se Gorazd zateka v fantazijski svet, te fantazije pa postajajo iz zapisa v zapis vse nasilnejše.

Uteho zaradi osamljenosti, nerealiziranih spolnih fantazij in nezadovoljstva z življenjem nasploh išče v istomislečih posameznikih, skinhedih, njihovi ideologiji in alkoholu. Izraža tudi izjemno zanimanje za orožje in zgodovino, predvsem vojno; do drugačnih (kot jih poimenuje sam, čefurjev, gejev itd.) pa je sovražno nastrojen, kljub temu da je v njegovem obnašanju mnogo kontradikcij. Iz njegovega obnašanja je tudi jasno, da želi biti kaznovan, vendar kazen ne pride, zato se nasilnost njegovih fantazij in kasneje dejanj, stopnjuje. Na koncu romana tudi vidimo, zakaj se knjiga imenuje Feuer frei, po nemški frazi, ki pomeni “odprt ogenj” oziroma prosto streljaj.
Gre za kratek roman, s kratkimi poglavji, ki nas hitro “vlečejo” naprej, k naslednjemu zapisu.

Ime Gorazd Garvas je psevdonim.

Radost pisanja

Antologija Radost pisanja je zbirka pesmi, polnih vprašanj o življenju in svetu, s prevladujočo bivanjsko nitjo. Iz pesmi odseva vitalnost: »Življenje je hip, ki ga živimo tu in zdaj, premor v neskončni odsotnosti.«

V govorici poezije je pretehtana vsaka beseda, nič ni običajno in normalno. Pesmi so izpopolnjene. Poljska in svetovna pesnica 20. stoletja Wisława Szymborska se dotika raznovrstnih tem, poleg človeka jo zanima vse, kar je dostopno človekovemu izkustvu. Vse od rastlin, živali, zrnca peska, ozvezdja do vesolja. Njene pesmi v bralcu prebujajo radovednost in ga spodbujajo k razmišljanju in razgledanosti.

Bralec v njeni refleksivni poeziji ne bo našel dosti ljubezenskih pesmi. Vir njenega upesnjevanja so vsakdanjosti, drobci, vzeti iz časopisja, znanosti, banalnosti. Srčika vsake njene pesmi je problem, osvetljen z različnih perspektiv in pogosto prepleten s humorjem in ironijo, razrešen ambivalentno ali paradoksno.

Wisława se je preizkusila v različnih poteh ustvarjanja, med vojno je ilustrirala prvo knjigo, nato pisala prozo in pozneje svoje poslanstvo našla v poeziji. Objavila je 12 pesniških zbirk, posthumno sta izšli še nedokončana 13. zbirka Zadosti in Črna popevka. Pričujočo antologijo s pesmimi iz omenjenih zbirk je v slovenščino prevedla Sovretova nagrajenka Jana Unuk. Radost pisanja je 4. knjiga pesmi v slovenščini.

V prijetno branje naj vas popelje njen citat: »Po mojem staromodnem prepričanju je branje knjig najlepša zabava, kar si jih je človeštvo izmislilo. Homo ludens pleše, poje, izvaja pomenljive kretnje, privzema poze, se lišpa, veseljači in opravlja zapletene obrede. Ne omalovažujem pomena teh zabav – brez njih bi človeško življenje minevalo nepredstavljivo enolično in bi najbrž brez reda razpadlo.« (467)