Konec panka v Helsinkih

Žanrdružbeni roman, družbenokritični roman, problemski roman
Narodnostčeška literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2021
Založba
Zbirka Knjižna zbirka Horizont
Prevod Klemen Pisk
Ključne besede Marginalne skupine, Punk, Smisel, Svoboda
Število strani

259

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

8-9 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

»Vsakdo ima najbrž nekaj črepinj v sebi.«

Češki pisatelj Jaroslav Rudiš, v preteklosti tudi sam menedžer pankovske skupine, dogajanje svojega četrtega romana postavlja v počernobilski čas komunizma, težke industrije, onesnaženega zraka in hrupa, v čas, ko naj bi se gradila prihodnost, a ne za vse in vsakogar. Zgodovinska sedanjost ima in je vedno imela tudi svoje upornike, ki so svojo identiteto gradili kot obstranci ali odpadniki sistema, katerega niso uspeli ali želeli biti njegov del in so svoje življenje dojemali kot brezupno porušene sanje ter okoli tega gradili svoj aktivno-pasivni upor. Tudi pankerji, ki jim v tem romanu pisatelj podeljuje osrednji glas pripovedi. Na eni strani Ole, ločen štiridesetletnik, ki se skozi življenje prebija kot lastnik vzhodnoberlinskega lokala imenovanega Helsinki, in na drugi strani mlado uporniško dekle modrozelenih oči, ki Oleja po koncertu v Plznu preganjajo še leta po njunem kratkotrajnem srečanju. Vsem glasovom, ki odmevajo skozi pripoved, je skupna predvsem goreča potreba po pripadnosti, ljubezni in svobodi, ki bi njihovemu življenju podelila smisel bivanja. To pa je prav tisto hrepenenje, ki odseva večnost slehernosti človeškega. Dinamičnost romana pisatelj dosega z dvema izmenjujočima se perspektivama, vrinjen tretji pogled v drugem delu pa sodobnega bralca, ki mu je to sporočanje namenjeno, dotolče v sami srži. Konec panka v Helsinkih je roman, poln ironije, njegova velika vrednost pa se nahaja v problemskih metasporočilnostih, ki odpirajo možnost pogovora o družbenih sistemih, posameznikovih usodah, marginalnostih, jezi, uporništvu in še čem. Odlično delo je pri prevajanju romana v slovenščino opravil tudi Klemen Pisk.

Ole je v kinu najbrž najraje kar sam. Tu ga nihče ne preganja in nihče ničesar noče od njega. Najbrž je Ole doma prav tukaj. V svojem zasebnem kinu. Včasih zasliši tiho škripanje, kot bi kdo hodil po razbitem steklu. Ozre se, a ne vidi nikogar. To pač sodi k tem mestu, pa tudi k vsej Nemčiji nasploh. Kot pravi Frank, bi moral po holokavstu vsak Nemec verjeti v duhove.

In ko se film konča, na platnu zagleda tisti dve ostri modrozeleni očesi, ki sta mu takrat rekli, naj gre, toda on je ostal. Včasih sta ga pustili pri miru. Včasih celo nekaj let. Ole je ta spomin poskušal spraviti iz sebe – ga izžurati, izkaditi, izpiti, izpohati, izfukati. A oči so se vedno znova vračale. Čeprav je ni videl, je bilo dekle kar naprej z njim. Mala Čehinja, ki si je samo želela, da bi bil z njo. Preverjal je odmev in včasih pijan kričal njeno ime. A odmev se ni vračal, stene kina so ga posrkale. To je pomenilo, da je še vedno tukaj.

(str. 119-120)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Konec panka v Helsinkih.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 57
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 3
Trenutno bere: 1
Je prebralo: 0