skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Krhke karavane

Avtor Muanis Sinanović je pesnik, pisatelj in kritik, avtor več pesniških zbirk, kratkega romana Anastrofa in prozno-esejistične zbirke Beat v svetu. Za svojo pesniško zbirko Krhke Karavane je leta 2021 prejel nagrado kritiško sito, ki jo za najboljše delo preteklega leta podeljujejo literarni kritiki, kar ga umešča med najopaznejše sodobne slovenske avtorje. Njegovo pisanje zaznamujejo natančen jezik, premišljena struktura in izrazita občutljivost za družbene in intimne razpoke sodobnega sveta.

Avtor v zbirki uvodoma navede Rumija in Avtomobile in s tem nakaže vsebino, v kateri združuje svetovno in univerzalno z lokalnim, konkretnim in povsem svojstvenim. Zdi se, kot da se v njegovih verzih srečujeta mistična tradicija in vsakdanja izkušnja posameznika, ki živi v sodobni, pogosto razpršeni in nepredvidljivi družbeni stvarnosti. Pesniška zbirka je obsežna, vsebinsko in oblikovno pa precej razgibana. Nekateri stavki so ločeni s piko in se nadaljujejo z malo začetnico, ponekod sta prvi stavek ali beseda zapisana z velikimi tiskanimi črkami, tu in tam so pesmi posvečene posameznikom, včasih sta na koncu zapisana kraj in datum stvaritve, ponekod so verzi zamaknjeni – vsaka takšna podrobnost pripomore k osupljivemu občutku razgibanosti in živahnosti.

Med vrsticami je čutiti močno avtorjevo samorefleksijo, ki se prepleta z občutkom razkoraka med notranjim svetom govorca in zunanjim družbenim dogajanjem. Kljub temu, da posamezne enote lahko beremo v poljubnem zaporedju in vsaka pesem deluje kot samostojen, zaokrožen svet, med branjem čutimo svojevrsten tok, ki jih vseeno povezuje v zaključeno celoto. Zbirka je tako obenem intimna in družbeno zazrta, premišljeno komponirana in hkrati odprta, namenjena počasnemu, vračujočemu se branju.

Holistična detektivska pisarna Dirka Gentlyja

Knjiga Holistična detektivska pisarna Dirka Gentlyja avtorja Douglasa Adamsa je humoristični kriminalni roman. V romanu je veliko znanstvenofantastičnih vložkov, dogajanje se vrti okrog Dirka Gentlyja, ki je znan pod več imeni, med drugim tudi kot Svlad Cjelli. Dirk Gently, samooklicani ‘holistični detektiv’ in čudak, verjame v temeljno medsebojno povezanost vseh stvari.

V pripovedi išče pogrešano mačko. Dirk vseskozi zanika, da bi bil jasnoviden ali kakorkoli poseben, hkrati pa z zanikanjem ustvarja dvom in na ta način pravzaprav pridobi še večji sloves. V romanu ne manjka čudnih naključij, znanstvenofantastičnih elementov in humorja.

Kako se torej Dirk loti reševanja primerov, ki jih mora rešiti v svoji agenciji? Čisto po liniji najmanjšega odpora – meni, da se je pač treba prepustiti toku, saj je vse med seboj prepleteno, rešitve pa se bodo že pokazale same od sebe, ko bo čas za to. Prstni odtisi, DNK in drugi ‘tradicionalni’ načini preiskovanja ga tako sploh ne zanimajo.

Po knjigi sta bili posneti dve televizijski seriji, in sicer serija Dirk Gently (2010–2012) in BBC-jeva serija Dirk Gently’s Holistic Detective Agency, kjer v glavni vlogi spremljamo Samuela Barnetta kot Dirka Gentlyja in Elijaha Wooda kot njegovega pomočnika Todda.

Douglas Adams (1952–2001) je angleški pisatelj, humorist in dramatik. Najbolj znan je po seriji knjig z naslovom Štoparski vodnik po galaksiji.

Otroka peščenega planeta

Tretji del serije o peščenem planetu ponuja popolnoma drugačen pogled na življenjski prostor vladajoče rodbine Atreides, na čelu katere je regentka Alia, Paulova sestra, njena tesna sodelavca pa sta Stilgar in princesa Irulan, uradna Paulova soproga. Manipuliranje s podnebnimi procesi ter skrb za ekologijo sta predstavljena nadvse inteligentno. Preseneti nas slutnja zlovešče prihodnosti, ki se zdi logična posledica sedanjih dejanj. Ogrožen je obstoj puščavskih črvov, hkrati z njimi pa tudi melanže, ki omogoča doseganje višjega stanja zavesti, podaljšuje življenje ter razširja miselne in nezavedne procese. Devet let po odhodu slepega Paula Atreidesa v puščavo, od koder se ni vrnil, spremljamo njegova otroka, dvojčka Leta II. in Ghanimo, ki jima grozi podobna usoda. Rojena sta bila z izkušnjami, védenjem in spomini prednikov nešteto generacij nazaj, kar ju dela posebna, kot bi bila odrasla, ujeta v otroškem telesu. Srhljivo in hkrati vznemirljivo se nam razkriva evolucija človeštva, še posebej razvoj nepredstavljivih fizičnih in mentalnih sposobnosti, po drugi strani pa nas žalostijo hladni odnosi ter pomanjkanje čustvene povezanosti med družinskimi člani. Ti dajejo prednost drugim ciljem, predvsem politiki, intrigam, veri, drogi in hlepenju po oblasti.

Ko je Frank Herbert leta 1976 končal tretji del serije, je ta postala najbolje prodajano znanstveno-fantastično delo. Nominirana je bila za nagradi Locus in Hugo. Frank Herbert je napisal še tri nadaljevanja, serijo je zasnoval v šestih delih, sin Brian Herbert pa je skupaj s Kevinom J. Andersonom po očetovih zapiskih, najdenih desetletje po njegovi smrti, napisal še serijo predzgodb in nadaljevanj. Leta 1984 je bil posnet film, leta 2000 tv mini serija, leta 2003 pa filmska mini serija, ki je vsebinsko zajela 2. in 3. knjigo. Jeseni 2021 pričakujemo na novo posneto filmsko adaptacijo, ki ji bodo sledila nadaljevanja.

Nebesna telesa

V Nebesnih telesih se prvič srečamo s prevodom knjige omanske avtorice v slovenščino. Nastala so izpod peresa Džohe Alharti in bila leta 2019 ovenčana s prestižno bookerjevo nagrado, doslej prvič podeljeno arabskemu literatu. Ogrodje romana sestavljajo posamezna poglavja, poimenovana po osebah iz razpršene, nekronološko zasnovane pripovedi. V ospredju so ženski liki iz vasice Alavafi, tri sestre, Maja, Asma in Havla, godne za možitev, vsaka s svojimi prioritetami in pričakovanji o zakonski zvezi. Močan vtis bralcu pustijo lepa beduinka s privlačno močjo lune ter usode ostarelih in zapuščenih suženj. Če njihovi otroci želijo pretrgati okove in oditi, so same ostale ujete v trdno vcepljena prepričanja o podrejenosti gospodarjem, ki so jim namenile vse svoje življenje. Dogajanje v romanu je postavljeno v okvir omanske družbe, v kateri se nakazuje prelom s tradicijo in pot v modernejšo dobo. Na eni strani je Alavafi, zlit s puščavo, kjer še vedno vladajo džini, uroki, stari običaji, na drugi strani napredno mesto Muškat, ki za ženo pomeni možnost osvobajanja v pridobivanju znanja, pri čemer pa naj bi kot nebesno telo krožila po orbiti, ki jo je začrtal mož. Zaznavamo lahko bodisi uklonitev bodisi ženin tihi upor, čeprav morda samo z imenom London za prvorojenko. Ali v vztrajanju pri lastni izbiri, četudi se kasneje izkaže, da ta ni bila prava. Če se družba na nek način poslavlja od preteklosti, pa so pri vseh osebah, ki jim sledimo v romanu, ravno spomini tisti, ki preganjajo in budijo tesnobo, vsled tega “se njihovo življenje deli na dva dela, kakor noč in dan, tisto, ki ga živijo, in tisto, ki živi v njih”.

Tujka

Rodila se je gluhima, neuravnovešenima staršema, kmalu ločenima, obema obstrancema, obema nedomačima z izražanjem ljubezni in naklonjenosti, sebi ali drugim. Oba samotarja, oba nezadostno socializirana, izključena iz sveta že zaradi svoje gluhosti, s katero se nikoli nista sprijaznila. Poleg tega otrok migrantov, z juga Italije preseljenih v Ameriko, nato še vedno v času otroštva z mamo vrnjena v malo italijansko vasico. Povsod brez pravih prijateljev, povsod brez starševske nege. Vedno drugačna, vedno nezaupljiva, vedno uporniška, navzven. Sicer ranjena in ranljiva, živeča v osamljenosti, izraženi skozi negotovost o sebi, občutku družbene izključenosti, nepripadnosti in nelagodja sobivanja v svetu, ki že od nekdaj živi mimo nje – ali ona mimo njega, nerazumljen-a, nerazumevajoč-a in hladen/odbijajoča. In vedno v pomanjkanju – ljubezni, denarja, razgledanosti, občutka za druge. Vsepovsod, kjerkoli je, jo vedno spremlja, kot se sama izrazi, sindrom lažnosti, socialne neprilagojenosti, najsi bo zaradi naglasa, obnašanja, odzivov, načina razmišljanja, čutenja, oblačenja … Kar jo določa, je razklanost, podedovana bolečina ločenosti in identitetno neugodje, ki ga poskuša raz-misliti prav skozi pisanje, spominjanje, razčlenjevanje in popisovanje, ki ga ponuja bralcu na vpogled. Pa je zgodba, ki jo beremo, resnična? To je vprašanje, ki ga avtorica zapiše na koncu in ne vemo natančno, ali ga postavlja sebi ali posreduje bralcu. Najverjetneje obema. Zapis, ki smo mu priča, namreč lahko razumemo kot poskus iskanja in osmišljanja njenega lastnega življenja ter nje same. Postavlja pa ga tudi nam, vse bolj in bolj (sami sebi) tujcem v tem svetu, oddaljenim od občutka, da mu (za-res) pripadamo ali da si pripadamo, tujost pa se metastazasto razrašča kot vse bolj temeljno občutje. Tujost kot izgubljenost, neosmišljenost, nebogljenost, neuslišanost, prezrtost. Svet namreč postaja vse bolj brezbrižen. Ali pa je že od nekdaj takšen? A da ne bo pomote, italijanska pisateljica Claudia Durastanti je s tem avtofikcijskim zapisom ustvarila prelepo, poetično, ganljivo, iskreno in prepričljivo delo, ki s prvim branjem morda kar prehitro zdrsne mimo bralca in katerega globino sporočilnosti uvidimo šele z vračanjem k ponovnemu branju z granitnim svinčnikom začrtanih odlomkov.

Šabono : [življenje v odmaknjenih predelih južnoameriškega deževnega pragozda]

Roman Šabono je prvoosebna pripoved junakinje/avtorice o njeni izkušnji bivanja s plemenom Yanomami, ki živi na Venezuelsko-brazilski meji. Glede domnevne resničnosti pripovedi – ta se namreč bere kot literarizirana dokumentarna literatura – je bilo veliko različnih domnev, sploh v strokovni antropološki javnosti. Avtorica knjige je namreč tudi antropologinja in bralca knjiga posrka kot poljudnoznanstveno-literarni tekst, ki bi ga lahko v nadaljevanjih brali tudi recimo na straneh National Geographica.

Ne oziraje se na to, ali gre za resnično ali popolnoma fiktivno zgodbo, je knjiga zanimivo branje za vse, ki jih zanima življenje staroselcev, popolnoma prvinsko in uglašeno z naravo. Junakinja se v deževni gozd odpravi z namenom antropoloških raziskav tamkajšnjih domorodcev, predvsem zdravilcev, šamanov. Ko dobi priložnost iz misijona oditi v pravo, divjo, džunglo, ne pomišlja dolgo. Večji del romana opisuje svoje bivanje v plemenu domorodcev, njihovih navad, načina življenja, družbene hirearhije, njihovega doživljanja in življenja z naravo. Ko pride čas, da odide domov, se odloči drugače in svoje bivanje v džungli podaljša.

Ne gre za tipični pustolovski roman z zapletom, napetimi trenutki in izidom, temveč bolj antropološki literarizirani spis, ki nas približa življenju prvobitnih prebivalcev našega planeta. Bralcu ponuja mnogo izhodišč za razmislek o razkoraku, med prvotnejšim in današnjim bivanjem človeka v tem svetu.

Dnevnik naciskina

Knjiga Dnevnik naciskina je prvoosebna pripoved avtorja Inga Hasselbacha. Avtor svojo življenjsko zgodbo piše v prvi vrsti svojemu odtujenemu očetu. Razložiti mu želi, kako se je v življenju znašel na poteh, ki so ga pripeljale v neonacizem, ter kasneje razloge, ki so ga pripeljali do tega, da se je javno umaknil iz neonacističnega življenja in preselil v tujino.

Ingo nas popelje skozi svoje otroštvo vse do najstništva in nam opiše prvo zaporno kazen, kjer so ga kot mladega fanta pravzaprav ‘potisnili ‘v roke starejših nacistov (političnih zapornikov), ki so mladim prišlekom v glavo radi vtepali nacistično ideologijo. Nato nam predstavi svet neonacizma v Nemčiji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja; skozi pripoved tudi vidimo, kako mu je uspelo, pravzaprav kot mlademu fantu, postati vodja tega gibanja. Ob koncu pripovedi razkrije razloge, zakaj se je odločil zapustiti gibanje, ki ga je sam pomagal ustvariti.

Ingo skozi pripoved ne išče izgovorov za svoja dejanja, ampak le naniza gola dejstva. Ob javnem izstopu iz gibanja ni obtožil le drugih, ki so bili del gibanja, temveč tudi sebe. Ko je svoj izstop javno objavil, je od svojih bivših ‘kameradov’, kot jih imenuje sam, prejel veliko smrtnih groženj in zapriseg k maščevanju.

Knjiga je zaradi svoje tematike vseskozi aktualna, še posebno v času, ko se v zahodnem svetu pojavlja vse več strahu pred drugimi kulturami.

Ingo Hasselbach, rojen 14. julija 1967 v Berlinu, je od svojega izstopa iz nacističnih krogov aktiven pri ozaveščanju o tematiki in vseskozi želi mlade odvrniti od poti sovraštva, ki jo je prehodil sam.

Osvajalec. Gospodarji loka

Conn Iggulden(1971) se je rodil v Londonu, študiral je angleščino. Po poklicu je svobodni pisatelj, navdih za pisanje romanov najde v zgodovinskih virih. Knjiga, Osvajalec: Gospodarji loka, je drugi del pripovedi o velikem osvajalcu Džingiskanu. Temudžin iz plemena Volkov je postal Džingis. Le ta je združil sprta in bojevita plemena ter tako oživel novo plemensko identiteto. Nastalo je novo ljudstvo divjih travnatih planjav ter mongolskih gora. Mongoli se uprejo nenehnim napadom kitajskega cesarstva, a imajo le konja, lok in strogo disciplino, ki jo je pogojevalo življenje v deželi ledu, lahkote in smrti. Mladi bojevnik Temudžin postane zmagoviti poveljnik, ki bo združena plemena popeljal do zmage.

Salamander

Roman z naslovom Salamander nas popelje v življenje moškega, ki so ga našli umorjenega v pariškem seks klubu. Zgodbo doživljamo tako s strani prostitutov in zaposlenih v seks klubu kot tudi s strani umorjenega moškega – in sicer preko dnevniških zapisov.

Življenje moškega, v knjigi poimenovanega salamander, preko njegovih dnevniških zapisov spremljamo v dveh časovnih obdobjih, in sicer med leti 1985-1986 in 1998-2007. Tako dobimo vpogled v njegovo življenje in v njegova nagnjenja – skozi zgodbo nam postane jasno, da ga privlačijo mladi prostituti, ki ga na njegovo željo tudi mučijo in pretepajo. Ko prebiramo njegove dnevniške zapise, dobimo uvid v te njegove želje, kje in kako so se začele ter kako vplivajo na njegovo življenje.

Skozi pripoved spremljamo dvojnost njegovega življenja – po eni strani ugledno življenje, po drugi strani pa iskanje smisla v temnih kabinah med neznanimi moškimi … Salamander je do konca svojega življenja v kabinah seks kluba iskal nekaj, česar ni mogel dobiti iz tako imenovanih normalnih razmerij.

V romanu se prepletajo teme kriminala, spolnosti, mazohizma in ljubezni; avtor pa nam teme predstavi na grob, a hkrati poetičen način. Zanimivi so tudi odzivi prostitutov na umor, njihovo doživljanje namreč hitro preide od začetnega šoka do hitre pozabe.

Gilles Sebhan je francoski pisatelj in slikar maroškega porekla.

Kurji pastir

Feri Lainšček se je rodil 5. oktobra 1959 materi Tereziji (Trejzki) in očetu Štefanu (Pišteku) v vasi Dolenci na Goričkem, hribovitem predelu Prekmurja, blizu madžarske meje. Na püjklu je čepela hiška, ki se je zdela najbolj ubožna tam naokoli. Otrok je bil nepričakovan, za tiste čase sta bila starša že v letih. Mati jih je štela 39, oče pa 44. Dečkova sestra, ki so ji pravili Mala Trejzka, jih je imela že 18 in je tistega leta odšla od hiše, v tovarno v Ljubljano. Otrok nekaj časa niti imena ni imel. Določil mu ga je župnik, ko je oče Pištek prišel priglasiti otroka h krstu. V gostilni so možakarji modrovali, da iz fanta kaj več kot kurji pastir ne more postati, saj pri hiši ni bilo druge živine. Kljub temu, da vemo, da je iz dečka zraslo nekaj več kot le kurji pastir, ob branju trepetamo za njegovo življenje. Pošten in v boljše življenje zazrt Pištek je uborni kruh za družino služil z lopato kot cestar. Bil je mnenja, da se človek ne more iz dreka izkopati ne z motiko, ne z največjim bagrom. Šola je tista, ki nekaj velja. Ampak o tem bomo brali v naslednjih dveh knjigah, ki ju pisatelj namerava napisati. Iz vsake napisane povedi se čuti ljubezen do domače zemlje, ljudi in jezika.