skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Iskanje izgubljenega fanta

Iskanje izgubljenega fanta je zgodba o Seanu, fantu, ki je po sklopu nesrečnih življenjskih okoliščin pristal v vzgojno-varstvenem zavodu. Njegova zgodba se preplete z življenjsko usodo Daše in Igorja, ki še vedno prebolevata smrt lastnega sina. Potem se Daša odloči, da za konce tedna k sebi vzameta “zavodskega” fanta, kar krepko spremeni življenja vseh treh.  Sean ni zaznamovan če s kruto usodo, nova okolica ga s predsodki sprejme tudi zaradi njegove narodne pripadnosti, a je tak pogled skozi zgodbo kritiziran in razkrit kot neresničen.

Avtorica v romanu ne idealizira, ampak poda realno sliko dogajanja v zavodih za mladostnike, kakšni otroci se tu znajdejo in v kakšnih stiskah, za vedno zaznamovanih s tragičnimi življenjskimi pripetljaji. Ne idealizira tudi čudežno odrešujoče moči razumevanja in ljubezni, pokaže, kako težka je pot do zaupanja in bližine.

Odličen roman tako za mladostnike kot odrasle, ki z veliko mero realnosti pokaže, kako pomembna je človeška bližina in strpno razumevanje.

Dolina rož

Golobova najnovejša navdušujoče premišljena kriminalka je postavljena v ljubljansko Rožno dolino. Znova trupla, kriminalist Taras Birsa pa tokrat kot detektivski s.p.-jevec primoran spet sodelovati s svojimi nekdanjimi kolegi z ljubljanske policije pri razreševanju zapletenega zločina. Seveda ni naiven, vendar preživeti je treba. Po tej logiki se zaplete, oziroma ga pohlepni prevaranti in morilci zapletejo v primer tako, da skoraj do zadnjega ne vemo, kdo je žrtev in kdo krivec, tudi sam je za trenutek med osumljenci. Napeto branje na dah, podprto z znanimi lokacijami, iskrivo detektivsko logiko, rekreativnim športom in družbeno angažiranostjo.

 

Kot dolgoletni kriminalistični inšpektor ti lahko povem, kaj bo napravil. Nate bo spustil ves Nacionalni forenzični laboratorij, ki bo z dokazi podkrepil vse, kar sem povedal, sodišču bo predstavil tvoje ponarejeno poročilo s fotografijami in pokazal, kdo je ženska, ki leži pod Klunom, vleklo se bo. Tudi če se boš izvlekla, bo po koncu sojenja vsak normalen poznal resnico. V ta lokal, v noben lokal v Ljubljani ne boš mogla, ne da bi s prstom kazali za teboj. (str. 483)

Talisman

Skrivnostni mladi junak v Iraku najde neznano fotografijo ženske. Pritrdi jo na tablo z namenom, da bi našla lastnika. Nihče je ne pogreša, zato jo marinec shrani v žep. Ob številnih bombnih napadih čudežno preživi z mislijo, da mu ta ženska rešuje življenje. Torej, je to talisman…? Ob prihodu domov se odloči poiskati skrivnostno osebo. Sledi fotografiji na hrbtni strani in prepešači dolgo pot do Severne Karoline. Ali jo najde, jo lahko bolje spozna, mu je res v Iraku reševala življenje? Pripoved se zaplete, ko za njegovo poizvedovanje izve njej bivši mož. Neznani ženski se marinec zdi zelo skrivnosten, a pošten in delaven človek. Se bo odnos med žensko in glavnim junakom uspešno razpletel in s tem zabrisal številne dvome iz preteklosti? Bo v ospredju vztrajnost in želja po ljubezni…? Bralec lahko to odkrije z zanimivim branjem romana ali s filmsko priredbo.

Belo se pere na devetdeset

Skozi prvoosebno pripoved glavne osebe romana, deklice Bronje, se na prvih 77-ih straneh preselimo v 70. in 80. leta prejšnjega stoletja, kjer nam Bronja najprej predstavi svojo družino: lepo in oboževano mlado mamo Mito; očeta, s tipičnim stavkom »Opa, bato!«, štiri leta mlajšega brata Roka in Dado, babico po mamini strani. Mlada družina življenje v svojem blokovskem stanovanju na Vojkovi v Ljubljani deli z obiski Bronjinih in Rokovih stricev in tet, družinskih prijateljev, prijaznih sosedov. Kuhinja, ki nadomešča dnevno sobo, je središče Bronjinega sveta. Svet, ki je skozi oči odraščajočega dekleta opisan ganljivo živo in nostalgično, zlahka navduši vse, ki se še dobro spomnimo številnih drobcev takratnega vsakdana, omenjenih v knjigi: sličic albuma Sandokan, cigaret filter 57, belih luknjičastih dokolenk, napitka benko, skakanja elastike pred stanovanjskimi bloki, štafete mladosti, parnih in neparnih dnevov, Sarajevskih olimpijskih iger … Rdeča nit tega dela so pogosti prizori bližine med Bronjo in njeno mamo, ki jo prvoosebna pripovedovalka nagovarja že v prvem stavku romana. Vendar je svet Bronjinega otroštva samo zatišje pred nevihto. Ker nevihta pride. Temni oblaki so smrti med sorodniki in družinskimi prijatelji. Potem v Bronjin svet udari strela. Mamin rak. Šok, po katerem se nevihta ne poleže. In za nevihto namesto zatišja pride vihar. V središču viharnih vrtincev je tokrat Bronja. Ganljiv roman o doživljanju bolezni in izgub, o krhkosti medosebnih odnosov, borbi za življenje, upanju in brezupu, strahu, trpljenju in iskanju svetlobe v temi. Roman, ki noče biti samozadostna literarna umetnina, pač pa delo, iz katerega govori življenje samo, z vsemi krutimi bolečinami in udarci. Delo, ki spregovori tudi o tistem ostrem robu bližine smrti, o morju bolečine, po katerem največkrat plava vsak sam.
Avtorica je za roman leta 2019 prejela nagrado časopisa Delo za najboljši slovenski roman preteklega leta – kresnik. Knjiga je bila v manj kot leto po izidu že štirikrat ponatisnjena, 4. oktobra 2019 bo v Trstu v okviru mednarodnega literarnega festivala Morje zgodb (Un mare di racconti) predstavljen italijanski prevod romana (prevajalec Miha Obit, založba Bottega Errante), ki že vabi k nakupu v goriških knjigarnah. Vsebino v italijanski izdaji odlično povzema simbolno zelo močna naslovnica, na kateri je dekletce, ki opazuje vrano – ptico smrti na svoji dlani.

V letu 2024 je začel po knjigi nastajati tudi film v režiji Marka Naberšnika, premiera predvidoma 31. 12. 2025.

Trije

Trije je sodoben hrvaški roman, ki ubeseduje prav posebno ljubezensko razmerje. Pripovedovalec Goran je novinar, poročen s Sandro, in ljubimec ločene novinarke Hane. Temelj razmerja med Goranom in Hano je skrajna posesivnost, ekstremno ljubosumje, kontrola in neprekinjen nadzor intime in življenja drugega človeka, medsebojno mučenje, ki se napaja s prisotnostjo drugih moških in žensk, ki se vsi spremenijo v potencialne posteljne konkurente: frizerka, ki Gorana striže; naključni moški na plaži, par pri sosednji mizi v restavraciji, hčerin trener tenisa, poslovni partnerji, Hanini bivši (minister HDZ vlade, starejši zdravnik, Goranov prijatelj Berislav …). In če nadzor z zasledovanjem po mestu in kontrolo z obvezno vključenim mikrofonom mobitela, prek katerega ljubimca prisluškujeta glasovom v okolju partnerja v času lastne odsotnosti, ne pripelje do tretje osebe, so tu voajerji – ogleduhi v gozdičkih v okolici Zagreba, kjer se skrivaj shajajo ljubimci. Razmerje, v katerem človeška žival samec dokazuje prevlado nad drugimi samci iste vrste in sposobnost osvojiti in obdržati samico. Razmerje, ki deluje le skozi oči tretjega, ki hkrati ogroža in omogoča takšno razmerje. V romanu se prepletajo scene ljubosumja s Haninim razbijanjem Goranovega stanovanja; prizori ledene podlosti, kjer na dnevnem zmenku z voajerjem izvemo, da Goran mirno z ženo ustvarja drugega otroka; resigniranosti, kjer Sandra na novoletno zabavo povabi tudi Hano in paranoične maščevalnosti, kjer Hanin bivši mož preganja Sandro. Od vse te človeškosti si lahko oddahnemo v 12. in 20. poglavju, ki sta nekakšen izstop iz zgodbe, v 12. poglavju nas avtor spomni, da je to, kar imamo pred seboj fikcija, roman, vendar nam v 20. poglavju na kratko povzame zgodbo romana – meja med resničnostjo in fikcijo ostane zabrisana, kar od dobre literature tudi pričakujemo. Vsekakor gre za moderen roman, v katerem pisatelj uporablja dnevniške zapiske Hane in Berislava, v drugem delu romana je v poglavjih Hanine pesmi in Sandrine pesmi ista snov še mojstrsko upesnjena. Nekatere pesmi iz tega dodatka so vključene v zbirko avtorjevih pesmi Sami v tem gozdu, ki je izšla letos (2018). Pri branju se ne moremo znebiti občutka, da gledamo skrbno pripravljen in tenkočutno in izjemno doživeto ustvarjen dokumentarni film o človeški živali z naslovom Ljubezen – umetnost ali oblika mučenja?, kjer se pisatelj spremeni v pripovedovalčev glas dokumentarca, ali kot da bi avtor na stekelce pod mikroskopom postavil Hanin poškodovan organ za ljubezen in ga preučeval v kombinacijah z različnimi partnerji, (pri čemer pod lupo v nekem obdobju pade tudi avtor sam in se iz opazovalca spremeni v enako paranoičnega udeleženca), in bi si na koncu objekt opazovanja ogledali s še nekoliko močnejšo lečo – poezijo. Roman, ki se s svojo izpovedno globino in krutostjo globoko vtisne v bralca in nam razkriva nov obraz ljubezni ali kot zapiše Jurij Hudolin v spremni besedi: »Zgodba, ki o ljubezni pove več, kot smo pričakovali in kot smo vajeni.«

Drevo brez imena

Roman Drevo brez imena je napeto arhivarjevo raziskovanje na osnovi prejetih erotičnih (pornografskih) zapiskov, ki so mu jih po vojni poslali zdomci iz Avstralije. Gre za nenavadno zgodbo o Janezu Lipniku, ki skozi spomine nekega serijskega ljubimca najprej odkriva njegovo posebno življenje, kasneje pa ga preteklost povsem posrka vase, da začne ves svoj čas preživljati v pisarni, v arhivu. To ga počasi iztrga iz realnosti, odmaknjeno zaživi v tujih memoarih. Prepletajo se dogodki iz njegovega otroštva, prve ljubezni, spomini na očetove travme in zločini iz druge svetovne vojne. Kot v transu hoče priti resnici do dna. Vedno natančneje se izrisuje, dobiva svoja imena in podobe. Zgodbe o ranjenih ljudeh, ki se postopoma luščijo skozi Lipnikovo neumorno raziskovanje, dobivajo pretresljivo podobo, spotoma pa razkrajajo njegovo življenje, ki tone v psiholoških globinah in blodni simboliki.

 

Ve, da jih ni tukaj, tukaj ne morejo biti, toda zunaj, zgoraj in spodaj, tam jih je veliko, čuti njihovo navzočnost, a noče videti vseh, ki so odšli, hoče videti tiste, ki jih je srečal, v spominu otroštva ali v spominu embrija, razločno ve, da so povsod zunaj, tam, kjer je krog teme, v gozdovih in pod zemljo, v kraških jamah, v oblakih, kamor segajo visoka drevesa, drevesa brez imena, v zraku, v jutranjem svitu. (str. 331)

Glas noči

V romanu Glas noči nam nezanesljivi pripovedovalec, mlad samski moški v drugi polovici svojih dvajsetih, Mirko Lampreht, posreduje fragmente svojega posebnega sveta. Skozi pripoved, razdeljeno na štiri dele (Jaz, Drugi, Svet in Duh), mu sledimo skozi različna delovna okolja, ki v njem sprožajo različne občutke ogroženosti. Mladega porodničarja dojemamo preko porodniških zapisnikov, prepojenih s porodničarsko terminologijo, kjer se pripovedovalec nenehno giba po ostrih robovih krhkosti življenja in medčloveških odnosov v ekstremnih situacijah. Kot mlad profesor se v sebi razsuje in ne zdrži pritiska razreda, poučevanja in kolegov iz zbornice, nato pripovedovalca srečamo pri opravljanju vzdrževalnih del v bolnišnici, kjer zataji pri opravljanju najpreprostejših opravil, in na koncu pri delu nočnega varnostnika, kjer ga njegova paranoja popolnoma premaga. Nič manj razpršen ni pripovedovalčev privatni svet. Poleg travm iz družinske preteklosti sledimo pripovedovalcu pri gojenju trave, nespretnem približevanju ženskam, osamljenosti, iskanju smisla v lastnem zmedenem svetu. Posebno mesto imata v besedilu tudi filozofija, predvsem Heglova (iz spremne besede Andreja Tomažina izvemo, da je bil celo naslov prve verzije romana Hegel in jaz) in latinščina, ki delujeta kot poslednja rešilna bilka, ki se ju razkrojeni pripovedovalec oklepa. Vendar kljub temu v besedilu ni čutiti nobene akademske zaprtosti. Nasprotno – z doživetimi opisi pripovedovalčevega intimnega sveta zavesti, njegovih strahov in groze ob spoznanju lastne drugačnosti, nam besedilo tenkočutno približa manjkrat ubesedeno, a kruto resnično in večkrat zamolčano ali nerazumljeno trpljenje soljudi, ki jih njihova drugačnost postavlja v posebno resničnost. Delo je avtorjev prvenec.

Izgubiti v štirih sekundah

K. A. Tucker,  ki jo poznamo po romanih Deset kratkih vdihov, Ena majhna laž in Ujet ob njej, ponovno dokazuje svojo mojstrsko sposobnost ustvarjanja kompleksnih likov in napetih, čustveno nabitih zgodb. Slog pisanja je čuten in hkrati surov. S prepričljivimi dialogi, živahnimi opisi in ganljivimi trenutki vas bo držala na trnih do zadnje strani.

V knjigi Deset kratkih vdihov nas popelje v Miami, v enega najprestižnejših striptiz klubov, Penny. Cain je 29-letni zloglasni in poželjivi lastnik striptiz kluba, ki ga še vedno preganjajo spomini na kruto otroštvo, ko je zaradi drog in dolgov izgubil svojo družino. Zaveže se, da deklet, ki delajo zanj, ne bo nikoli izkoristil ali se z njimi romantično zapletel, in svojo obljubo je tudi držal. Vse dokler ni spoznal Charlie Rourke, privlačne mladenke, ki nujno potrebuje denar, da lahko pobegne od manipulativnega in objestnega očima.

Charlie se v striptiz klubu Penny zaposli z enim ciljem – zbrati dovolj denarja, da se reši spon svoje nevarne preteklosti. Cain, moški, ki je prisegel, da ne bo nikoli več ljubil, ne more zanikati svoje privlačnosti do Charlie. Medtem ko njuna strast raste, se nevarnosti okoli njiju stopnjujejo.

Cain si je pred leti prisegel, da bo za dekle, ki mu bo ukradlo srce, zapustil klub in spremenil svoje življenje. A kaj, ko si Charlie ne sme in ne more dovoliti, da bi ji nekdo prišel preveč blizu, saj bi bilo to preveč nevarno. Bo Cain pripravljen tvegati vse, da bi Charlie omogočil varno prihodnost, tudi če to pomeni soočenje z lastnimi demoni? Ali bo Charlie zbrala pogum, da zaupa moškemu, ki je prav tako ranjen kot ona?

Trainspotting

Renton, Sick Boy, Spud in Begbie. Ti edinburški (anti)junaki so narkomani, nenehno bežijo pred odgovornostjo in so brez kančka etične komponente v smislu: “ko si na doupu, te skrbi sam to, kje gauš staknu, ko nis več na doupu, te skrbi ful enih stvari.” Knjiga je napisana v slengu in prepredena s črnim humorjem, kjer olepšav ni. Na tak način se bralec lažje prepusti škotski narko sceni.

Po tem literarnem prvencu so posneli zelo uspešen film (1996.) Nadaljevanje knjige je roman Porno. Prav tako so posneli nadaljevanje filma z naslovom T2 Trainspotting (2017).

Spremno besedo je tudi vredno prebrati: Evo, jest sem se pa odloču, da nam izbral sam filma / Andrej Skubic: str. 353-359.

Postopoma zapuščati Misantropolis

Zbirka petnajstih nadvse nenavadnih kratkih zgodb Postopoma zapuščati Misantropolis pusti s svojim nekonvencionalnim postmodernističnim pristopom vpogleda v človekovo intimo in spolnost prav poseben vtis. Pisatelja zanimajo naravna človeška telesa, zato jih opisuje v vsej njihovi prvinskosti: lepa, mlada, stara, debela, mrtva, kosmata, pobrita, sluzasta, smrdeča, noseča, mehka, topla, utrujena, posiljena, mozoljasta, krvava, umazana in prelepa, …, kot bistvo, središče dogajanja, stik z drugim telesom. Razkrivanje posameznikove intime v njeni brezkompromisni bizarnosti je istočasno razbijanje tabujev naše družbene scene. Čeprav se je avtor z odkritosrčnim pristopom k izzivu znašel na zelo tankem ledu, mu je uspelo ohraniti pravo mero rahločutnosti in bralca obdržati vzhičenega.

 

Noben kotiček tistega dekleta mu ni ostal nepoznan. Vpil je vse vonje, okusil vse okuse. Povsod je pustil svoje sledove. Prek absorbacije tekočin in vonjav sta se zlila v eno. V njej je Erik umrl in preko njegove smrti je dekle v njem živelo dalje. Presegla sta lastne končnosti in dokončnosti. (str. 142)

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×