skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Dom za umret : družinska risotragedija

Alison Bechdel (1960) je ameriška striparka, po kateri se imenuje test za zastopanost žensk v filmih in drugih umetnostnih zvrsteh. Dom za umret je njen prvi risoroman, ki je v originalu izšel leta 2006, končno pa smo ga v odličnem prevodu Boštjana Gorenca – Pižame dobili tudi pri nas. V njem na zelo poetičen način opiše svoje odraščanje v malem mestu Beech Creek, predvsem odnos z očetom. Ta je bil zelo napet, ob koncu njenih najstniških let pa je oče umrl. Uradno je bila njegova smrt označena za nesrečo, njegova družina pa je sumila, da je naredil samomor. V času pred njegovo smrtjo je namreč prišlo v javnost, da se je rad družil z mladimi fanti, ki jih je poučeval na lokalni srednji šoli. Odkritje, da je bil njen oče gej, je mlado Alison šokiralo, je pa vzpostavilo vzporednico med njima – tudi sama se je namreč razkrila kot lezbijka. Risoroman se poleg družinskih odnosov tako loteva še tem spola in spolne usmerjenosti. Izstopa pa tudi ljubezen do literature in branja, kar je še nekaj, kar je bilo skupno avtorici in njenemu očetu. Dom za umret je narisan v realistični črno-beli tehniki, z izjemnim čutom za podrobnosti. Avtorica je za risoroman prejela mnogo nagrad, tako s področja LGBTQIA+ literature (GLAAD Media Award, Stonewall Book Award, Lambda Literary Award), kot tudi širše. Prejela je prestižno Eisnerjevo nagrado v kategoriji najboljšega dela po resnični zgodbi, britanski časnik The Guardian pa je risoroman uvrstil na seznam 1000 romanov, ki bi jih morali prebrati vsi. Zgodbo svoje družine je avtorica nadaljevala z delom Si ti moja mama? (Are You My Mother, 2012), ki pa še ni prevedeno v slovenščino.

Temno, skoraj noč

Temno, skoraj noč je kriminalni roman, za katerega je poljska pisateljica Joanna Bator prejela najprestižnejšo poljsko literarno nagrado Nike. Novinarka Alicja mora v rodnem rudarskem mestu Wałbrzych poročati o izginotju treh otrok. Ko prične z raziskovanjem, odpre tudi razpoke v lastnih spominih iz otroštva in najstništva. Vzniknejo grenko-sladki fragmenti njenega druženja z že umrlo starejšo sestro Ewo. Slednja je s pomočjo fantazije zanju poiskala pot za beg iz krute realnosti. Dneve sta preživljali ob izmišljanju zgodb o kneginji Daisy, njenih biserih, se borili proti sovražnikom mačkojedom, družbo pa jima je delal plišasti medved Hans iz Nemške demokratične republike. Skozi hojo po poti spominov Alicja spozna družinske skrivnosti in lastne potlačene travme iz preteklosti. Odkrije vzroke za materino kruto ravnanje in smrt njene sestre. Dogajanje, sicer postavljeno v sodobno Poljsko, je zaznamovano s preteklostjo. Zdi se, da meščani le obstajajo, ne pa zares živijo. Kljub redkim izjemam iz njih veje zlo, ki ga usmerijo v vse, kar je tuje, neznano in presega njihove okvirje. V romanu tako ne manjka pretresljivih zgodb meščanov. Posilstva, mučenje živali, medsebojno obračunavanje, družinsko nasilje, pedofilija, homofobija, revščina in fanatizem vladajo mestu. Vsak se znajde po svoje, solidarnost in pristni človeški odnosi pa na pogorišču zgodovine postanejo nemogoči. Fizični zločini se selijo tudi v sfere svetovnega spleta, ki postane greznica medsebojnega blatenja in raj za trole. Tri poglavja v romanu so zapisana v obliki komentarjev na novice, ki popisujejo aktualno dogajanje v Wałbrzychu. Še največ človečnosti premorejo mačkarice, skrivnostne ženske, ki se potikajo po mestu in hranijo mačke. Kruto, rezko in z nasiljem nasičeno slogovno mojstrsko pisanje bralcev ne bo pustilo brezbrižnih. Zaradi vseh travmatičnih zgodb gre za zahtevno branje tudi s psihološkega vidika. Žanr kriminalnega romana dela ne ukalupi, saj ga vseskozi preveva močna družbenokritična nota. Ali je res človek človeku največje zlo?

Vse to smo videli

Mlada Kayleigh od odvetnika Stitica dobi pismo, v katerem jo vabi, da se pridruži tožbi bivših sodelavcev zoper podjetje Hexa. V odgovoru mu zaupa svojo izkušnjo s podjetjem ter tudi njen odnos s sodelavko in partnerko Sigrid. V Hexi administratorji pregledujejo potencialno sporne vsebine in se glede na strogo določene smernice odločijo za izbris ali dovoljenje za objavo. Za izpolnitev dnevne norme, morajo obdelati vsaj petsto objav nasilja, spolnosti, zlorab, samomorov, neprimernih izjav, teorij zarote … Pri tem so razlogi za (ne)objavo lahko zelo bizarni. Nečloveške delovne razmere in dnevno soočanje z najbolj krutimi neprimernimi vsebinami imajo na življenje zaposlenih močan vpliv. Nekateri jasno izrazijo nestrinjanje, drugi se zapirajo vase, tretji zanikajo obstoj težav, nekateri pa zaradi potrebe po zaposlitvi preprosto vztrajajo. A vse ima svoje meje in priča smo lahko konfliktom med zaposlenimi in disfunkcionalnemu razmerju Kayleigh in Sigrid. Družbeno okolje, v katerega je postavljeno dogajanje v noveli, se zdi sprva distopično, a hkrati bralcu prinaša zavedanje, da takšna delovna mesta dejansko obstajajo.
Za ostale ljudi je nepredstavljivo, kakšne grozote so videli digitalni čistilci, hkrati pa med njimi vlada zanimanje za šokantne detajle. Vsi želijo izvedeti, kaj je bilo najhuje, kar so kdaj videli, ob tem pa pozabljajo na sočloveka in na njegove morebitne travme, s katerimi se zaradi izpostavljenosti vsebinam sooča. Nizozemska avtorica opozarja tudi na pomen podpore psihologov, ki je pogosto nezadostna, pristop do osebe v stiski pa neprimeren. Pri tem so si mnogi delavci primorani poiskati zasebno individualno pomoč psihoterapevta. Za poglobljeno seznanjanje s področjem vpliva tovrstnih vsebin na zasebno življenje je bralcem na voljo tudi kratek seznam strokovne literature in virov. Ostro literarno delo je po formi daljša novela, ki skozi zgodbo posameznikov prevprašuje vrednote celotne družbe. Kaj vse nas določa in kje so meje vzdržljivosti človeške psihe?

Picerist: sporni eseji o zločinu: roman

Naslovni (anti)junak romana Picerist je pristal v zaporu. Zaradi invalidnosti se na svojem vozičku premika groteskno kot pajek. Skupaj z nekaj drugimi sotrpini je izbran za udeležbo na delavnici kreativnega pisanja. Sprva nezainteresirani zaporniki hitro postanejo bolj pozorni, saj je vodja delavnice mlada Vanessa. Picerist, samooklicani pajek po izgledu in vedenju, ves čas ostaja v sencah družbe in zapora. Pravzaprav nihče ne ve, kdo je, on pa pozna zgodbe in skrivnosti mnogih slovenskih kriminalcev. Skozi apokrife popiše življenja sojetnikov Filipa Lepega, Ministranta, Klapke, Metle in drugih. Picerist nam skozi zapise odstira tudi pogled v svojo preteklost in srečanja z nekaterimi od zapornikov. Za skrivnostnega Enorokega boga naj bi spravil ukradeno kovinsko skrinjico. A Picerist jo namerava obdržati kljub temu, da mu je Enoroki bog na sledi. Nezanesljivi pripovedovalec vse ljudi okoli sebe ovija v svoje mreže in inkognito izve marsikaj. Avtor z ostrimi besedami slika ljudi na obrobju družbe in njihove razloge, zakaj so se znašli tam. Pri tem bralcu prepušča odločitev, ali bo za zaveso prostaškosti, nasilja in seksizma videl tudi človeka.

Elias Portolu

V zbirki Nobelovci sta v eni knjigi izšli dve deli Sardinijske avtorice Grazie Deledda. Romana Elias Portolu in Trsi v vetru sta deli iz bogatega opusa Grazie Deledde, ki ju združujejo lastnosti, zaradi katerih je avtorica posebna, prepoznavna in cenjena tudi danes: izjemno živi, strastni in tenkočutno prikazani literarni liki, postavljeni v situacijo zanimivega moralnega konflikta, globoke človeške stiske, ki živijo v ruralnem okolju na Sardiniji, prepojeni s stoletno tradicijo nenapisanih družbenih norm in posebne, z vsakdanjim življenjem spojene nadčutnosti.
Delo Elias Portolu govori o mladem moškem, ki se vrne iz zapora ravno pred bratovo poroko. Med Eliasom in bratovo zaročenko Maddaleno se vname ljubezen, kar v protagonistu sproži hud notranji konflikt, ki ga skuša rešiti z begom v duhovniški poklic.
Trsje v vetru je življenjska zgodba Efixa, hlapca na posestvu premožnega posestnika plemiških korenin, don Zame Pintorja. Po smrti žene Cristine don Zame do svojih štiri hčera (Ruth, Noemi, Ester in Lie) postane še bolj krut in oblasten, ženske so ujetnice v domači hiši, kjer od jutra do večera opravljajo hišna in kmečka dela, stike z zunanjim svetom nadzoruje tiranski oče. Takemu življenju se upre Lija, ki ji uspe pobegniti s Sardinije v Rim in si ustvariti družino. Po skrivnostni smrti vedno bolj krutega don Zame postane cilj hlapca Efixa poskrbeti za tri samske ženske, dame Pintor, ki po očetovi smrti ostanejo same z nekaj posesti in brez moškega pri hiši. Preobrat v hiši Pintor se zgodi, ko v zgodbo vstopi mladi Giacinto, Lijin sin, ki je izgubil oba starša. Bo Giacintov prihod spremenil usodo starih tet? Bo vdanemu Efixu uspelo družini Pintor vrniti nekdanji ugled med krajevnimi veljaki?

Med obema deloma je 10 let časovne razdalje (prvo je izšlo leta 1903, drugo 1913), romana se razlikujeta tudi po obsegu (prvi ima približno 140 strani, drugi okrog 180). V romanu Elias Portolu je doživljanje notranjega konflikta »zločin – krivda – kazen« bolj predvidljivo, v bralcu lahko pusti rahel priokus podrejenosti avtorice krščanski morali. Motiv celibata je avtorica veliko bolj psihološko poglobljeno obdelala v zrelejšem romanu La madre (1920). Roman Trsi v vetru je z Lijinim uporom patriarhatu, Efixovo posebnostjo in uporom hlapca gospodarju vsekakor bolj revolucionaren. V Trsih je Efixov notranji konflikt večplasten, razvija in razrešuje se bolj postopoma. V zgodnejšem romanu so prisotni folkloristični elementi predkrščanskih ali poganskih obredov, npr. prizor plesa v maskah in obred čaščenja zavetnika Sv. Frančiška, omenjen je tudi obred branja zelene vode, ljudsko zdravljenje… vendar so v Trsih v vetru elementi nadčutnega bolj intenzivni, ljudje se posvetujejo z dušami umrlih prednikov (te tudi posegajo v dogajanje), zaupajo razodevalnim sanjam, prisluškujejo panam (duše umrlih porodnic), amatadorom (škratom s sedmimi kapami), janam (majhnim vilam), se izogibajo zlim duhovom ali kananeji (kači, ki živi še od Kristusovih časov), zdi se, kot da dejanja protagonistov uravnavajo višje sile. Tudi opisov tipičnega sardinijskega okolja, vaških posebnežev in narave je več v Trsih v vetru. V zadnjih letih je zanimanje za dela Grazie Deledde v Italiji doživelo pravo renesanso, njena dela ponovno izdajajo različne italijanske založbe, nekateri Deleddini romani so aktualizirani v odličnih predgovorih sodobne sardinijske pisateljice Michele Murgia (preminule 10. avgusta letos). O življenju Grazie Deledda je nastala tudi gledališka drama, Quasi Grazia, z Michelo Murgia v glavni vlogi. Grazia Deledda, druga ženska na svetu, ki je prejela Nobelovo nagrado za literaturo, je namreč imela zelo zanimivo življenje, omenim naj samo, da ni imela formalne izobrazbe, da se je že kot otrok odločila, da bo pisateljica, da je njen mož pustil državno službo in postal njen manager, kar je bilo za takratno družbo tako zelo nenavadno, da je o tem Pirandello napisal roman »Njen mož«, ki pa ga je pozneje umaknil iz prodaje in se je v javnosti pojavil močno predelan. Izdaja dveh obravnavanih romanov Grazie Deledde v slovenščini je obogatena z izčrpno spremno besedo prevajalca in bibliografijo avtorice, ki jo je sestavil Jože Munda.

Najskrivnejši spomin človeštva

Mohamed Mbougar Sarr je mlad senegalski pisatelj, ki je postal z romanom Najskrivnejši spomin človeštva, za katerega je prejel Goncourtovo nagrado, drugi najmlajši dobitnik te nagrade in kot pisatelj iz Podsaharske Afrike njen prvi dobitnik. Posvetil ga je malijskemu pisatelju Yambu Ouologuemu, prvemu Afričanu, ki je osvojil Renaudotovo nagrado. Zaradi obtožb, da je spisal plagiat, je ta pozneje objavljal pod psevdonimi ter se umaknil z oči javnosti, njegovo usodo pa v pričujočem romanu predstavlja skrivnostni in v mit oviti T. C. Eliman, ki s svojim delom Labirint nečloveškosti v francoskih literarnih krogih prav tako sproži ogorčene in nizkotne odzive kritikov z obtožbami o ukradenem avtorstvu. Tudi on ponikne neznano kam, po njegovih izginulih sledeh pa se odpravi še en francosko pišoči afriški pisatelj, sicer na študiju v Franciji. Ko prebere Labirint nečloveškosti, ta knjiga, ki naj bi ji sledilo nadaljevanje, ki ga ni, v njem vzbudi močno potrebo po tem, da bi pisatelja, ki ga je s svojim pisanjem malodane uročil, našel in ga spoznal. Na poti mu bralec sledi skozi različne čase in pripovedi, med katerimi na osnovi intimne družinske zgodbe močno izstopata predvsem elementa kolonializma in francoskega rasizma ter njunih posledic in zmešnjav, ki vdrejo v življenja in mišljenja Afričanov in povzročajo med njimi samimi nemalo družinskih in družbenih konfliktov. Sicer pa je roman prava hvalnica literaturi in ob vsem naštetem tudi roman o mladosti, kovanju prijateljstev in odkrivanju ljubezni. Ter seveda o identiteti, ki jo »beli« iščejo drugače in drugje kot »črni«. Razgibano, očarljivo in inteligentno pisanje, ki bralca zapeljuje in ga vzdržuje v napetem zanimanju do zadnje pike.

Koraki dvojine

Priljubljena, zelo brana avtorica Janja Vidmar, ki je v slovenskem prostoru še posebej poznana kot mladinska pisateljica, je s trilogijo Koraki stopila na pot literarnega ustvarjanja za odrasle. S tridelnim potopisno-psihološkim romanesknim ciklom je ustvarila svoj daleč najambicioznejši knjižni projekt, ki je nekaj posebnega tudi v slovenski leposlovni literaturi nasploh.

V tretjem delu trilogije, ki ga lahko beremo tudi samostojno, se protagonistka Alenka Ziherl po prehojeni pohodniški poti na Caminu, nesrečnem brodolomu razmerja v Toskani odpravi čez Balkan in celinsko Grčijo vse do Krete. Pisateljica s posebnim posluhom za jezik, empatijo in z lastnimi izkustvi na omenjenih potovanjih bralcem približa Alenkino osebnostno zmago. Ta roman je poln ljubezni, drame, napetosti in notranjih bojev med sencami in svetlobo življenja. Pripovedovalka se retrospektivno vrača v svoje spomine, rane, ki so jih pustili mamina, Ambroževa in sestrina smrt. S prehojenimi koraki njen dvom postopoma prehaja v odločnost, iz nemira raste mir. S postopnim sprejemanjem sebe postaja vedno bolj odprta tudi za medčloveške vezi. Beseda v romanu se prepleta s črno-belimi fotografijami, na koncu romana pa so recepti z jedmi, omenjenimi v romanu.

Trgovec z dušami

77-letni pisatelj sluti, da se njegova kariera in življenje bližata koncu. Ozira se na svojo ustvarjalno pot in dela, ki jih je ustvaril. Odpravi se na otok Sumba, da bi tam vzpostavil stik z lastnim “jazom” in spoznal, kako se je spremenil v štiridesetih letih. Namesto na Sumbo, ga nenavadno potovanje popelje na otok Simbo, kjer spozna celo paleto bizarnih oseb. Med njimi so tudi mistični vaški poglavar, ki komunicira z uporabo senčnih lutk, koruptivni policist mister Law and Order, edini učitelj gospod Francis, podjetni gospod Wilson, ki izvaža slone izrezljane iz tikovine ne manjka niti kuhar, ki dobiva histerične napade smeha. Pisatelj se kot obstranski opazovalec vse bolj seznanja s prebivalci in redkimi gosti, ki so prav tako obtičali na otoku. Dogajanje se stopnjuje v svoji ironični bizarnosti in doseže burkaški vrhunec z obredom poroke in priključitve nesmrtnim. Pohlepna sla po napredku trči ob starodavne navade, ki se jih oklepajo varuhi svetega gozda. Skozi roman ves čas odzvanja ključno vprašanje, kaj je resnično in kaj se dogaja le v avtorjevi domišljiji. V napeto, satirično dogajanje s humornimi vložki je vpet filozofski razmislek o osmišljanju avtorja skozi lastno pisanje. Pisatelj sicer išče smisel lastnega obstoja, svoj jaz in dušo, a v njun obstoj vse bolj dvomi. Duše postanejo razvrednoteno blago družbenega napredka. Morda je pisanje edina avtorjeva identiteta, ki še poseduje “tisto sveto”.

Kraljeva hči

Mladinski roman, ki ga berejo tudi odrasli, pripoveduje o starozaveznem kralju Salomonu, ki je iz svoje razkošne palače občasno odjezdil raziskovat oddaljene kotičke svojega kraljestva. Kot vsi kralji tistega časa, je imel v svoji palači veliko žena plemenite krvi, a na svojih potovanjih, je rad obiskoval preproste žene in dekleta. Ni ga zanimalo, kako živijo, tudi za skrivaj, z občutkom sramu in v solzah rojene otroke, se ni brigal. Nekatere zgodbe o njem pravijo, da je bil nepredstavljivo bogat in moder mož, druge omenjajo, da je izkoriščal svoje ljudstvo vse do bridkega konca in verjetno je v vsaki zgodbi kakšno zrno resnice. V romanu nagrajene nizozemske avtorice beremo o njegovi najbolj znani zgodbi: o odločitvi, ko ima pred sabo dojenčka in dve ženski, ki obe trdita, da sta njegovi materi. In je jasno, da je otrokova mati lahko le ena. A katera? To je zgodba o Lidiji, materi, ki ji ukradejo sina, je zgodba o njeni hčerki Zisel, nenavadni nemi deklici kraljevskih oči, a s prirojeno hibo, ki se neustrašno poda za bratcem, da bi ga ukradla nazaj in je slikovit prikaz življenja ljudi v starem Izraelu in Judeji. Avtorica je bila za roman Kraljeva hči leta 2021 nominirana za nagrado Woutertje Pieterse Prijs.

Klara in sonce

Roman je distopija, v kateri dovolj premožni starši osamljenim otrokom kupujejo humanoidne robote – umetne prijatelje (UP). Družba je močno uspešnostno naravnana, večina otrok je genetsko »nadgrajenih«, s čimer jim postanejo dostopne prestižne univerze, izobraževanje poteka preko elektronskih ploščkov, do stikov med mladimi prihaja na »interakcijskih srečanjih«, ljubezen je organiziran načrt … Glavna prvoosebna pripovedovalka je robot Klara. Kupi jo 14-letna deklica Josie, ki je hudo bolna – njena bolezen je nezaželeni učinek genetske nadgradnje. Klara se iz trgovine igrač preseli v Josiejino družino, kjer opazuje človeški svet in razmerja med ljudmi, ki jo obkrožajo (Josiejina mama, gospodinja Melania, dekletov prijatelj Rick …). Njena glavna naloga naj bi bila delati družbo Josie, biti kar se da dober UP, pred prodajo je bila kalibrirana tako, da prepoznava in imitira številna človeška čustva. Tisto, kar Klaro loči od drugih UP-jev, je višja stopnja možnosti opazovanja in zaznavanja ter pomnjenja podrobnosti, ima »najbolj sofisticirano razumevanje sveta« med vsemi roboti, po drugi strani pa že njene oči in možgani občasno ustvarjajo fragmentirano, na kvadrate razbito izkrivljeno sliko sveta. Njena reklamno posebna “super moč” opazovanja in interpretiranja dogodkov je postavljena pod vprašaj že v prvem delu knjige. Na ta način Ishiguro ustvari literarno “osebo”, ki je hkrati vsevedni in nezanesljivi pripovedovalec, s čimer avtor briljantno odpre novo razsežnost besedila – bralca med vrsticami izzove, da svet romana opazuje še boljše kot Klara in da ne zaupa samo Klarinemu »zbiranju na kup vseh teh spominov«. Z dometom razumevanja umetne inteligence in zaupanjem v človeško (bralčevo) inteligenco se Ishiguro poigrava vse do odprtega konca. Postopoma se bralcu razkrije, da funkcija UP v življenju distopičnih družin ni samo delati družbo osamljenim otrokom, pač pa nekaj veliko bolj globokega in morbidnega. Sonce ima v romanu vlogo transcendence, pomembne tako za ljudi kot za robote, ki so odvisni od sončne energije, je sila, h kateri se celo UP-ji naivno obračajo s svojimi prošnjami.
Roman močno presega navidezno variacijo še enega besedila o igračah, ki oživijo. Kar se navidezno začne z nedolžno naklonjenostjo otroka izbrani igrači v trgovini, se kmalu spremeni v močno umetniško kritiko sodobne družbe – preko zelo kompleksnega in posebnega literarnega subjekta skozi avtorjevo tenkočutno pero zakrvavijo in zabolijo številni pojavi sodobne družbe: genetski inženiring, obvezna uspešnost, prisilna družabnost, skrajno programirano življenje, medosebno odtujevanje, odnos do bolezni, racionalizacija spontanih medčloveških odnosov, družabni oportunizem, brisanje individualnosti, zamenljivost in minljivost ljudi … Za kontrast novemu svetu avtor v romanu pušča ostaline starega sveta – Rick, Josiejin prijatelj iz otroštva, ni genetsko nadgrajen, njegova mama je družbeno nepopularna, gospodinjska pomočnica, ki je najbolj pristno človeška, je tujka, Jesin oče izstopi iz kolesja uspešnosti … Delo bralcu odpira številna vprašanja (So v svetu, kjer so humanoidni roboti kaj hitro nadomeščeni z novimi izboljšanimi verzijami, lahko enako kruto nadomeščeni tudi ljudje? Kakšen je/bo odnos družbe do šibkih, bolnih, umirajočih? Lahko ljubezen izpodrineta storilnost in oportunizem? Lahko družba s kultom popolnosti sploh preživi? …)

Klara in sonce je Ishigurov osmi roman, prvi roman napisan po prejetju Nobelove nagrade leta 2017. Izhodiščna ideja je bila po avtorjevih besedah napisati besedilo za otroško slikanico, v delu so se ohranili nekateri elementi mladinske književnosti (motiv »žive« igrače, prvotna otroško naivna Klara, razvijajoča se najstnika Jesie in Rick, šolanje …), vendar je snov (tudi z avtorjevim raziskovanjem sodobnih družbenih pojavov – npr. genetski inženiring) prerasla v lucidno literarno umetnino.
Po romanu Klara in sonce bo kmalu posnet tudi film (režija Taika Waititi).