Vrnitev v Reims

Žanresej, življenjepis / biografija, socialnopolitični roman, družboslovna razprava
Narodnostfrancoska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2022
Založba
Prevod Iztok Ilc
Ključne besede Spomini, Družina, Šolstvo, Družbeni procesi, Delavski razred
Število strani

203

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

6-7 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Lahkotna
Zahtevna

Kaj se je zgodilo z evropsko levico?

Vrnitev v Reims je zanimiva knjiga, ki jo težko uvrstimo v katero od literarnih zvrsti. Lahko bi bila knjiga spominskih esejev, avtobiografija in teoretski tekst. Napisal jo je Didier Eribon, pariški intelektualec, sociolog in filozof ter homoseksualec. To, da se je rodil v delavski družini ga je življenjsko zaznamovalo. Bister fant ni mogel spregledati težkih življenjskih zgodb svojih staršev in starih staršev, nasilja v družini. Niti ni mogel spregledati kako težko se je družina prebijala skozi vsakdan. Že v osnovni šoli je trčil ob ovire. Bilo ga je sram. Še večje ovire so se pojavile, ko je razvil svojo identiteto. Povsem verjetno je, da mu je to, da je homoseksualec, edino lahko omogočilo prehod iz enega v drug družbeni razred in rešilo njegovo socialno stisko.
Vzporedno s pripovedovanjem družinske zgodbe precizno analizira politično stanje francoske družbe zadnjih sedemdeset let. Izpostavi reprodukcijo družbenih razredov skozi izobraževalni sistem, ko se mladi, za katere sistem predpostavlja, da jim šolanje ne pripada, kar sami izločajo iz njega. Brez moraliziranja opiše kaj se je zgodilo z delavskim razredom v drugi polovici 20. stoletja, ko je, v velikem delu prestopil, k skrajni desnici. Odpovedal se je razrednemu boju in sprejel neoliberalno ideologijo. Na knjigo bi lahko pogledali kot na teoretsko podlago protestnega gibanja rumenih jopičev.
Zakaj je Eribon najprej šel iz Reimsa v Pariz in sedaj zahaja iz Pariza v Reims boste sami odkrili. Za obe poti ima tehtne razloge. Morda bi njegove poti lahko vsaj delno povezali s svojimi potmi skozi življenje. Poglobljeno in hkrati privlačno napisan tekst. Kot bi bili dve knjigi prepleteni v eno. Knjiga, ki nas bo spremljala.

Upoštevati determinizme še ne pomeni, da trdimo, da se nič ne more spremeniti. Marveč da bodo učinki heretične dejavnosti, ki postavlja pod vprašaj ortodoksijo in njeno repeticijo, lahko le omejeni in relativni: absolutna “subverzija” ne obstaja nič bolj kot “emancipacija”; v danem trenutku nekaj subvertiramo, malo se prestavimo, kaj porinemo vstran, stopimo drugam. V foucaultevski terminologiji: ne smemo sanjati o neki nemogoči “osvoboditvi”, prestopimo lahko največ nekaj meja, ki jih je postavila zgodovina in ki oklepajo naša življenja. (str. 172)

Zame je bila tako ključna Sartrova poved v njegovi knjigi o Genetu: “Pomembno ni to, kar delajo iz nas, temveč kaj sami delamo iz tega, kar so naredili iz nas.” Hitro je postala načelo moje eksistence. Načelo askeze: delo jaza na sebi. (str. 173)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Vrnitev v Reims.

Kritike

(1)
Tanja Petrič

Sociološko-avtobiografska študija Vrnitev v Reims francoskega sociologa, intelektualca in Foucaultovega biografa Didierja Eribona je v Franciji izšla že leta 2009. V odličnem slovenskem prevodu Iztoka Ilca, ki je izšel pri založbi *cf., pa smo jo kljub izjemni in že več let trajajoči družbeno-politični aktualnosti dobili šele leta 2022. Ko Eribonu umre oče, se prvič po desetletjih vrne v domačo hišo. Skupaj z mamo si ogledujeta družinske fotografije, kar pri avtorju sproži asociativno-analitično avtobiografsko refleksijo. Eribon do družine goji globoko zamero zaradi neodobravanja njegove homoseksualne spolne usmerjenosti, hkrati (in morda še bolj) pa ga je v družbi pariške meščanske inteligence sram, da izhaja iz revnega delavskega razreda, ki ga poleg finančnih pestijo še intelektualne omejitve. Skozi esejistično pripoved analizira tudi družbeno in intelektualno življenje v Franciji od petdesetih let prejšnjega stoletja naprej in se sprašuje, zakaj je del delavskega razreda prestopil k skrajnodesničarski Nacionalni fronti.

Filozofska in družbeno-politična analiza se odlično ujema in mojstrsko (do neke mere tudi manipulativno) sovpada z avtobiografsko pripovedjo. Gre za Eribonovo samoizpraševanje, ki na podlagi tez Foucaulta, Bourdieuja in Jamesa Baldwina v zavidljivo preprosti in jasni maniri posreduje sociološko poglobljeno, nadzorovano in reflektirano introspekcijo avtorjeve življenjske poti od homoseksualnega otroka iz delavskega razreda do pariškega intelektualca. Ob tem se razkrivajo družbena realnost, ki usodno oblikuje avtorja, socialne izkušnje in nevidne oblike nasilja. Avtor ob zavedanju paradoksalnosti svojega položaja doseže sociološko in literarno »resnico«, ki je francoska levica ni zmogla.


Osnovni konflikt knjige je najprej osebni: avtor se zaradi nasilnega, homofobnega in rasističnega očeta, tako rekoč tipičnega očeta francoskega delavskega razreda, skuša ločiti od svojega družinskega delavskega okolja, čeprav miselno dolgo zagovarja marksistične ideje in načelno podpira delavska gibanja, stavke in upore. Po drugi strani pa si želi, da bi ga sprejeli v kultivirano pariško meščansko smetano, katere dobrohotno odobravanje pravzaprav prezira. Gre za refleksijo dveh vzporednih poti – avtorjevega prizadevnega vzpona iz delavskega razreda v buržoazijo –, ki mu uspe tudi na podlagi izrednega talenta in s pomočjo nekaterih homoseksualnih stikov –, ter zdrsa francoskega proletariata v nacionalizem in sovraštvo do Evrope, islama in tujcev, za kar je v veliki meri kriv dirigizem francoske komunistične partije.


Knjigi je težko kaj očitati – morda zgolj umanjkanje konkretnejšega pogleda na sodobno francosko politiko. Mestoma pisanje preveva nekoliko pretirana emocionalna vdanost v nepremagljivost lastne preteklosti in usode. Vsekakor pa gre za ganljivo in tehtno knjigo, ki na osebno-analitični način pripoveduje o razklanosti Francije, o javnem sprejemanju homoseksualnosti in o razrednih razlikah, ki ostanejo očitne in se jim ni mogoče izmuzniti. Kljub več kot desetletnemu zamiku v prevodu, ostaja tematika knjige glede na aktualno politično dogajanje – od brexita do vzpona desničarskih evropskih vlad, tudi v nekdanjem vzhodnem bloku – nadvse aktualna in vredna branja. Eribon na podlagi posrečenega hibridnega žanra na meji med avtobiografskim esejizmom in sociološko študijo razčlenjuje in analizira, vendar protislovij ne razreši in ne podaja dokončnih odgovorov.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 25
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0

Morda vam bo všeč tudi