Spremeniti se : metoda

Žanravtobiografski roman, monološki roman
Narodnostfrancoska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2024
Založba
Prevod Andrej Peric
Spremna beseda Ivica Buljan
Ključne besede Branje, Homoseksualnost, 20. stoletje, Družbena neenakost, Družbena izključenost, Svoboda, Mladi odrasli, Pisanje, Francija, Identiteta, Izpovedi
Število strani

254

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

8-9 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Maščevati svojo preteklost: postati (boljši od drugih).

Édouard Louis, mlad francoski pisatelj, performer, sociolog, levičarski aktivist, protagonist svojih romanov in dramska oseba iz gledaliških predstav in filmov, nekdanji Eddy Bellegueule, se je rodil leta 1992 v neperspektivnem industrijskem kraju severozahodne pokrajine Pikardije in odraščal v revni, neizobraženi in disfunkcionalni družini, poleg tega pa je bil v otroštvu zaznamovan tudi s prezirom in zaničevanjem okolice zaradi svoje drugačnosti, homoseksualne spolne usmeritve, drugim otipljivo zaznavne zaradi izraženosti v njegovem obnašanju, neskladnim z deštvom ostalih. Zaradi zaničevanja, ponižanj in zasramovanja ter nesprejetosti (tudi v lastni družini) je želel ranam svojega otroštva nepreklicno ubežati, gnan s krčevito željo postati nekdo, nekdo tistih, ki jih družba sprejema in spoštuje. Na tej svoji poti je, namesto da bi postajal vse bolj on sam, sprva (p)ostajal še naprej nekdo drug, tisti, ki se v želji, da bi ga sprejeli, predvsem (še vedno) prilagaja, in je s tem napor ugajanja in samozatajevanja zgolj prenesel v drugo družbeno okolje. A je bil to predvsem davek, ki ga je bil pripravljen plačevati, da si je širil horizonte védenja in preobražal omejujoče vzorce vedênja, vse z namenom, da bi prikril (zatajil) svoj primarni družbeni status, zakodirano ločen od sveta omikanih, izobraženih in uspešnih. Prva odločilna oseba na poti njegove preobrazbe je bila Elena, zvesta mladostna prijateljica, ki jo je spoznal na gimnaziji v Amiensu, kamor se mu je za razliko od večine svojih vrstnikov uspelo vpisati. Ob njej se je učil drugačnega obnašanja, novih besed, finejšega izražanja, elegantnejše hoje, družbenega bontona … vsega. S svojo družino mu je bila kot rodovitna prst, bogata z minerali, ki jih je učljivo srkal v svoje novo koreninjenje, odločilno pa je bilo v nadaljevanju njegovo srečanje z Didierom Eribonom, ki ga je s predavanjem, na katerem je razkril svojo življenjsko pot, zaznamovano s povsem enakimi izhodišči in boji kot pri njemu, povsem pretresel, predvsem pa mu je predal potrebno upanje, da se je iz primeža omejujoče preteklosti možno osvoboditi. Njuno srečanje in pogovor sta se razvila v za Édouarda pomembno življenjsko prijateljstvo, ki pa je povzročilo tudi enega zanj najbolj bolečih prelomov – razhod z Eleno po tem, ko se mu je uspelo, tudi ob pomoči Ludovica (še enega, s komer je razvil močno prijateljsko vez) nastaniti v Parizu in se ob Didierovih vzpodbudah in mentorskem vodenju, predvsem pa seveda garaškem delu (branju vsega, kar je moral osvojiti), vpisati na prestižno pariško École normale supérieure. Roman Spremeniti se, v katerem opisuje svojo prehojeno pot do samopostavitve, je na ta način nadaljevanje njegovega zgodnejšega romana Opraviti z Eddyjem, kjer ga spremljamo do prihoda mladega Eddyja v internat srednje šole, in dopolnilo besediloma Kdo mi je ubil očeta ter Boji in preobrazbe neke ženske, ki sta izpovedi o očetu in mami, napisani kot poskus, da bi ju razumel. S popisovanjem svoje obsesivno vodene transformacije poskuša v romanu Spremeniti se predvsem razložiti, zakaj je ravnal, kot je (da bi zapustil in pozabil preteklost in pri tem ni imel drugih izbir kot teh, ki jih opiše), prav tako pa v besedilu sledimo tudi namišljenim razčiščevanjem z očetom in Eleno, v katerih se spoprijema s slabo vestjo, ker jih je zapustil. Besedilo ni le popis njegovih naporov in življenjske poti od prihoda v Amiens in vse do izdaje prvega romana, k čemur je stremel z željo postati nekdo, postati intelektualec, pač pa ga lahko beremo tudi kot razlago oziroma zagovor razrednega prebega s prošnjo, ki jo sicer direktno naslavlja Eleni, a jo lahko razumemo kot podlago celotni izpovedi: »Ne obsojaj me, samo čim bolj odkrit bi bil rad s teboj« (str. 195). Zanimivo je tudi njegovo lastno opažanje: »Danes se zavedam, da je pisanje moje zgodbe tudi pisanje zgodbe žensk, ki so se zvrstile in me rešile, […], da je moja zgodba tudi zgodba njihove dobre volje in velikodušnosti« (str. 99); polege Elene omenja tudi ostale. Ob vsem tem pa lahko njegovo razgaljanje v tem delu beremo tudi kot izraz (brutalne) iskrenosti do sebe in drugih. Naj dvigne roko tisti, ki se izvijanjem iz primežev življenja ali v postajanju samega sebe nikoli nikomur ni izneveril, bodisi sebi bodisi drugim (če bi vrednotili: kaj od tega je huje?).

 

Treba je doživeti, da bi razumeli.

Nisem ti povedal, da se je odtlej zanos prvih tednov v Parizu že tako rekoč povsem razblinil in da ni šlo samo za pisanje. Nisem ti povedal, ker sem se bal, da bi ti pritrdil. Da bi slišal, kako mi odgovoriš, da ne bi smel oditi. Ko sva se pogovarjala, sem ti razlagal, da je vse v redu in da živim krasno, zavidljivo, da pišem knjigo, vse to, da bi zakril, kaj se v resnici dogaja. Ker sem sprevidel, da bo v Parizu treba preobrazbo začeti z ničle. Ker nič od tistega, česar sem se naučil, v Parizu ni več delovalo, v Parizu sem se znašel v novem svetu, neprilagojen na vseh področjih. V Amiensu s tabo sem imel občutek pripadnosti mali mestni eliti, občutek, da sem prišel do določenega položaja v družbi, v Parizu pa sem bil spet nihče, nič od tistega, česar sem se naučil, ni zadostovalo.

Ne veš, da niti na École normale supérieure drugih nisem razumel. Občutil sem enak prepad kot ob prihodu iz naše vasi v Amiens. Nisem se mogel vključiti v pogovore, počutil sem se neumnega in nerodnega, robatega. Pretežno so bili rojeni v družinah odvetnikov, arhitektov, menedžerjev ali univerzitetnih profesorjev, odraščali so v najlepših pariških četrtih, ob njih sem se počutil, kot da vnovič postajam deček iz najzgodnejših let svojega življenja, brez referenc, brez poznanstev, brez preteklosti, iz katere bi lahko kaj potegnil, nazadoval sem glede na Amiens, telesa tamkajšnjih študentov so me pošiljala nazaj v preteklost. Ne morem reči, da me nisi posvarila. Navajali so meni nepoznane avtorje in avtorice, pripovedovali o družinskih potovanjih, tako sproščeni v svojih telesih, primerjal sem se in se sramoval svoje nalomljene, naključne življenjske poti. Noro, spomnim se dneva, ko smo bili na šolskem hodniku, pregorela je žarnica, znašli smo se v trdi temi, in je eden od študentov vzkliknil: Kako šegavo! Nisem mogel dojeti, kako je lahko v presenečenosti izrekel tako prefinjeno knjižno besedo, sam tega nikoli ne bi bil zmožen, kljub vsej preobrazbi s tvojo pomočjo. Prisotnost na tej šoli je zame postala vir tesnobe in melanholije, zato sem se odločil, da se tja podajam čim manj. Obiskoval sem sicer predavanja, vendar sem, vsakič ko je bilo mogoče, naredil tako, da sem odšel nemudoma po njihovem zaključku.

V tistem obdobju si mi v jezi pisala, da si me predstavljaš, kako zmagoslavno korakam po hodnikih med kakšnima seminarjema sociologije in filozofije, ves napihnjen od ponosa nad svojim novim življenjem.

Rad bi, da veš, da si se motila.

Rad bi, da veš, da moje življenje ni bilo podobno niti tistemu, ki si si ga predstavljala ti, niti tistemu, o katerem sem sanjaril sam pred odhodom.

 

(str. 184-185)

Citati

(1)

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 211
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1