Pariška knjižnica

Žanrzgodovinski roman
Narodnostknjiževnost ZDA
Kraj in leto izidaIzola, 2024
Založba
Prevod Mateja Malnar Štembal
Ključne besede Medgeneracijski odnosi, Pariz, Druga svetovna vojna, 20. stoletje, Knjižničarji, Knjižnice, Nacisti
Število strani

380

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

12-13 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Poklon vsem moralnim in poštenim ljudem, ki so se na miren način borili proti fašizmu in nacizmu.

 Pariška knjižnica je zgodovinski roman o Ameriški knjižnici v Parizu in vlogi, ki jo je ta imela med nacistično okupacijo v drugi svetovni vojni. Ustanovljena je bila leta 1920 pod okriljem Ameriškega knjižničarskega združenja z osnovno zbirko knjig in periodičnih publikacij, ki so jih ameriške knjižnice podarile osebju oboroženih sil Združenih držav. Avtorica Janet Skeslien Charles je navdih za pisanje dobila leta 2010, ko je bila zaposlena kot vodja programov v Ameriški knjižnici v Parizu, kjer se zgodba v veliki meri dogaja.

Roman je sestavljen iz dveh zgodb. Ena je postavljena v Pariz, kjer se februarja 1939 mlada Odile Souchet pripravlja na razgovor z gospodično Reeder za sanjsko službo v knjižnici. Razen tega, da se njen bolehni brat dvojček odloči vstopiti v vojsko, je njeno življenje skorajda popolno: zaljubi se v čednega policista, ki ji ga predstavi oče, policijski komisar, s svojimi sodelavci se odlično razume, prav tako tudi z obiskovalci knjižnice, ki se tam redno srečujejo. Vendar pa je vojna neizogibna in ko Pariz zasedejo nacisti ter Judom in tujcem prepovejo obiskovanje knjižnice, se zaposleni na vse načine trudijo, da njeno delovanje ne bi zamrlo.

Druga zgodba se odvija leta 1983 v Montani, kjer osamljena in žalujoča najstnica Lily ustvari posebno vez s starejšo ovdovelo sosedo Odile, ki živi odmaknjeno od ostalih prebivalcev mesta, za katero pa odkrije, da skriva temno skrivnost. Seveda je eno od vprašanj, kako in zakaj je Odile, ki je bila tako zaljubljena v Pariz in svojo službo v knjižnici, končala v Montani, vendar šele tu pride do »razkritja«, ki poveže obe zgodbi.

V knjigi je kar nekaj oseb tistega časa, med njimi npr. direktorica Dorothy Reeder, knjižničar Boris Netchaeff in baronica Clara de Chambrun, ki so bili življenje, srce in duša knjižnice v nemogočih vojnih razmerah. Glede na to, da roman temelji na resničnih dogodkih, pa je avtorica poskušala ujeti bistvo knjižnice – prijetno skupnost osebja, prostovoljcev in članov, ki prihajajo iz različnih okolij, a se družijo zaradi ljubezni do branja.

Ne glede na to, kako pobita sem bila, nekomu iz Ameriške knjižnice je vedno uspelo, da me je postavil na noge in mi vlil novih moči. Knjižnica je bila več od zgradbe in knjig; njeno vezivo so bili ljudje, ki jim je bilo mar. Hodila sem sicer tudi v druge knjižnice, ki so imele trdne lesene stole in v katerih so te pozdravili z vljudnim “Bonjour, gospodična. Au revoir, gospodična.” S temi knjižnicami ni bilo nič narobe. Vendar pa jim je manjkalo tovarištvo prave skupnosti. V Ameriški knjižnici sem se počutila kot doma.

(str. 8)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Pariška knjižnica.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 274
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 3
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0

Morda vam bo všeč tudi