Zemlja, po kateri stopamo

Žanrdružbenokritični roman, zgodovinski roman
Narodnostšpanska književnost
Kraj in leto izidaNovo mesto, 2019
Založba
Prevod Urša Zabukovec
Ključne besede Nasilje, Medosebni odnosi, Odnos do narave, Civilizacija, Okupacija
Število strani

224

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

7-8 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

O biti civilizacije

Roman se dogaja v španski Extremaduri, na začetku 20. stoletja, kjer se nekega dne prepleteta življenji predstavnice severnega Imperija, premožne Eve Holman ter predstavnika zatiranih, razlaščenih, skrivnostnega Leva. Eva, žena nekoč mogočnega, sedaj bolehnega, dementnega vojaškega poveljnika Iosifa, najde na vrtu svojega posestva izmučenega, nemega ubežnika Leva. Ženski se čudaški, vendar neškodljivi prišlek zasmili, prinaša mu hrano in nudi zatočišče na vrtu, med njima vznikne svojevrstno zavezništvo dveh skrajno nesrečnih človeških bitij. V pripovedi življenjskih zgodb glavnih protagonistov, kjer se dogodki nizajo v kratkih, impresivnih poglavjih, spoznavamo bebavo krutost zavojevalcev, ki brezobzirno izkoriščajo naravna bogastva pokrajine ter delovno silo podjarmljenih avtohtonih prebivalcev. Za pretresljivo, samosvojo literarno upodobitev iztirjene biti naše civilizacije, ki od pamtiveka temelji na nasilju ter zasužnjevanju, je avtor prejel nagrado Evropske unije za književnost.

Ne grozi mi, ne skriva se, ne nameni mi niti najmanjše sovražne geste. Nasprotno, zdi se, kot da bi se nenadoma, kar tako iz nič, želel razkriti. Srednje visok je, temnolas, sključen – kdove, ali od starosti ali po urah sedenja ob ograji. Eden od krajcev njegove srajce mu štrli iz hlač. Gleda proti meni, a ne mene. Po vsem obrazu ima brazgotine. Kot bi ga kakšen otrok porezal z nekim ostrim predmetom. Ima temne in zamaknjene oči, ki merijo hišo za mojim hrbtom in se lepijo na njene oblike. Strese si prah s hlač, si popravi srajco, obleče jakno, zapne gumbe in se obrne. Presenečana ga gledam, kako stopa ob beli ograji, a ne v smeri vrat, ki vodijo na cesto, temveč proti stopnicam, ki se spuščajo na vrt. Gre mimo pladnja s hrano, stopi med gredice, se ob nižjem zidu spusti navzdol, kjer se v nižavi spusti med oljkami. Kar nekaj časa mirujem, obdana s petjem čričkov in škržatov, in skušam pustiti mršavi figuri, ki je dan preživela naslonjena na ograjo, da zapusti moje misli, a se to ne zgodi. (str. 20)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Zemlja, po kateri stopamo.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 16
Komentarji: 0
Število ocen: 5
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1

Morda vam bo všeč tudi

Dela avtorja