| Žanr | družbenokritični roman |
| Narodnost | poljska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2012 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Zbirka |
Moderni klasiki |
| Prevod |
Tone Pretnar |
| Ključne besede | Bolnišnično zdravljenje, Cenzura, Duševna stiska, Duševne bolezni, Medosebni odnosi, Pisanje, Pisatelji, Politično nasilje, Poljska, Umetniško ustvarjanje |
V romanu Poziv Marian Konieczny, pacient varšavske psihosomatske klinike, rešuje svoje življenje, išče potrdilo o svoji nedolžnosti. Je žrtev močnega političnega nadzornega sistema Poljske 20. stoletja, sistema, v katerem je kot uslužbenec državne policije tudi sam sodeloval. Ujet v travmo krvnika in žrtve v iskanju končne odrešitve napiše dolgo pismo, življenjsko izpoved, poziv Tovarišu Prvemu Sekretarju komiteja Poljske združene delavske stranke v Varšavi in moli, da bi odgovor, ki mu pomeni edino odrešitev, nekakšno dovoljenje za nadaljevanje življenja, prišel čimprej. V kletki njegove preganjavice so vsi ljudje skrivni agenti obveščevalne službe, posamezno, v parih ali skupinah ga nadzorujejo, so del večjega sistema, ki ga vodijo Elektronski možgani in čakajo, da bo izdal veliko Geslo. V ta nadzorni sistem so vključeni vsi, tudi zdravniki in pacienti klinike. Skozi pismo/poziv, se nam razkriva Koniecznyjeva življenjska zgodba, njegova poklicna pot in medosebna razmerja, vse tesno prepleteno s stalnimi spremljevalci: vohuni, oponašalci, obdobji zdravljenja. Vsakdanji dogodki v njegovem življenju postanejo del spletk in pasti, ki jih nastavlja sistem, njegovo življenje je nenehen beg v izčrpavajočem stanju “okrepljene budnosti”.
Pripovedni okvir je bivanje pacienta Mariana Koniecznega v kliniki, od dneva, ko začne pisati pismo/poziv do dne, ko naj bi bil odpuščen. Tu se prva izdaja dela, ki je bilo na Poljskem prepovedano in je izšlo v Parizu (pri poljski emigrantski založbi Literarni inštitut) leta 1968, zaključi. Pozneje je Andrzejewski delo dopolnil z nadaljevanjem – pripovedjo o pisatelju, ki v bolnici piše roman o pacientu M-skem, ki je v končni verziji romana Marian Konieczny. Takšna verzija besedila je lahko izšla na Poljskem sprva revialno leta 1981 in nato še knjižno v letu pisateljeve smrti 1983. Daljšo verzijo, v prevodu Toneta Pretnarja in z izčrpno spremno besedo Nika Ježa, imamo pred seboj slovenski bralci. Poziv Andrzejewskega nam ponuja več kot to, kar je med platnicami, več kot zgodbo o žrtvi režima Marianu Koniecznem in zgodbo o nastajanju nekega romana; ta knjiga pripoveduje še tretjo zgodbo: zgodbo o moči literature, njenem razmerju do političnih režimov, zgodbo o usodi cenzuriranih avtorjev, zgodbo o materi in mačehi domovini.
Če tekst iztržemo iz njegovega časovno prostorsko političnega konteksta, lahko Marianovo pismo/poziv beremo tudi kot splošno človeški klic po pomoči, intenzivno in globoko izpoved človeka, ujetega v kletko lastne duševne bolezni. Roman, ki je tudi po 50-ih letih od svojega prvega izida še vedno živ in aktualen. Utišana voda, ki globoko dere.
Objavljeno: 11.11.2018 12:53:10
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:48
Potem je odšel, in ker je bil na hodniku hrup in veliko bolnikov, se je skril v toaleto, tisto tretjo brez okenca, ki je zaprta čez noč. Tam je začutil, kako prazen je, kako je izvotljen v notranjosti, popolnoma prazen, samo s tenko plastjo kože, ki je bila z vso preobčutljivostjo obrnjena navznoter, zunaj pa mrtva in alergična na praznino, prisluškoval je živčevju tako čudno prepletene kože in sprejemal samo navzočnost poglabljajoče se praznine, dokler se ni zavedel, da se v njem začenja nekaj dogajati, nekaj, kar je hkrati nepojmljivo in strašno, počasi kot v mokri zgoščajoči se noči, morda pa narobe: kot dnevna svetloba, ki se vse bolj širi, napolnjevalo ga je veliko kroženje, gibanje, vrtenje, podobno vesoljskemu, o, ja, ja, buden je odrevenel in je že vedel, da je vesolje stopilo v njegovo praznino, neomejeno in nepojmljivo vesolje, in v njem bo nadaljevalo večne vrtljaje in beg v neznano, toda v nasprotju z revnim znanjem, kakršno je o kroženju nebesnih teles sploh imel, so se sončni sistemi, ki krožijo v prostorih ogromnih galaktik in skupaj z njimi, zdaj obračali v njegovi notranjosti in se razširjali ne v mrtvi tišini, ampak med hropečimi zatikljaji, jokajočim škripanjem, žalostnim cviljenjem in topotanjem. Dolgo in pozorno je prisluškoval s tako prepleteno kožo glasovom, v katerih je prepoznaval ječanje vitla, po bratovsko odzivajoče se škripanju vretena pri vodnjaku, pa tudi hropečim stokom, ki so jih dušili in hkrati krepili maligni tifus in žalostni otroški jok ob pogledu na mrtvo telesce ubite veverice ter oddaljeni glasovi kratkih rafalov iz avtomata, morda celo šum visokega gozda, pokanje suhih vej in šelestenje listja, potem pa je povsem zatopljen v te glasove potresal z glavo in spremljal ritem teh jekov, škripanja, lamentov in drhtenja, kot da bi jih pozorno preverjal, ko pa jih je prepoznal, jih je nežno potrjeval, dokler se končno ni počutil zelo utrujenega in zaspanega, pa je sedel na straniščno školjko, podprl glavo z rokami, in tedaj se je nenadoma naselila tišina vanj in vse reči naokoli, tedaj pa je, še vedno z glavo med rokami, zgrbljen v pasu, glasno zajokal. Kmalu potem pa ga je mala ljubka črnolaska, sestra Irenka, ki je bila zaskrbljena, ker je Konieczny brez besede nekam izginil, našla in ga začela tolažiti kot majhnega otroka, toda ni je prepoznal, ni hotel vstati in tudi ni dovolil, da bi mu odtrgali roke od glave, kar naprej je samo jokal, jokal. (str. 81, 82)
