Zajtrk pri Tiffanyju

Žanrdružbeni roman, kratka zgodba
Narodnostliteratura ZDA
Kraj in leto izidaLjubljana, 2004
Založba
Zbirka Moj roman
Prevod Maila Golob
Ključne besede 20. stoletje, Božič, Družabno življenje, Haiti, New York, Prostitucija, Prostitutke, Zaporniki
Število strani

171

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

5-6 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Neznosna lahkost nepripadnosti

Pod znamenitim naslovom, ki se je v kolektivno kulturno zavest 20. stoletja zasidral tudi s pomočjo istoimenske filmske uspešnice, najdemo zbirko, sestavljeno iz kratkega romana in še treh kratkih zgodb enega najpomembnejših ameriških pisateljev. Roman Zajtrk pri Tiffanyju nas popelje v svet newyorške družabne elite, v katerem glavna junakinja z »nomen est omen« primernim imenom Holly Golightly frfota od ene zabave do druge, od enega ljubimca do drugega, od ene prijateljske druščine do druge, čeprav se nazadnje izkaže, da so odnosi plitki in so za naštevanje pravih prijateljev, ki ji bodo stali ob strani tudi v hudih časih, preveč celo prsti ene roke. Med njimi izstopata predvsem neimenovani prvoosebni pripovedovalec, Hollyjin sosed iz zgornjega nadstropja, in pa lastnik lokalnega bara z imenom Joe Bell. Njuna ljubezen je platonska, prijateljska, oba zaznata Hollyjino ranljivost in jo želita zaščititi, ne glede na to, da od nje ne dobita ničesar oziroma »krožnik konjskih fig«, kot se izrazi njen bivši filmski agent. Če si dovolimo primerjavo s filmom, je sosed v romanu povsem drugačen od svojega filmskega ekvivalenta, kjer predstavlja mačistični lik, ki Holly osvoji tudi v romantičnem smislu. Sosed v romanu nedvomno vsebuje Capotove avtobiografske poteze, tudi sam je pisatelj, sicer šele na začetku svoje poti, ko mu niso objavili še nobene zgodbe, in dva edina prepira, ki se zgodita med njima, sta prav zaradi Hollyjinih pripomb na račun njegovega pisanja. Holyjina lahkotnost je navidezna, pod njo se skriva večna begunka pred preteklostjo. Ljubezenske zveze uporablja kot sredstvo za odmik od Lulamae, osirotele deklice, ki je pobegnila od neznosnega življenja pri skrbnikih in se pri štirinajstih nekje v Teksasu poročila z moškim, ki bi lahko bil njen oče. Iz zagat se skuša rešiti s pomočjo ljubezni, a kaj ko se vedno obeša na napačne kandidate, podgane, kot jih imenuje. Seveda ni Hollyjino poudarjanje neodvisnosti in nepripadnosti pravzaprav nič drugega, kot njen strah pred izgubo. Ali kot ugotovi na koncu, ko izgine njen maček: ne veš, kaj je tvoje, dokler tega ne vržeš proč. Dogajanje je postavljeno v čas druge svetovne vojne, ki je omehčala družbena pravila, a vendarle se zdi Holy precej neukročena junakinja za svoj čas. Vsaj z našega današnjega stališča, ko na preteklost prevečkrat gledamo kot na nekaj konservativnega in omejevalnega. V bistvu je avtor vedel, o čem govori, saj je kot mlada pisateljska zvezda, ki se prav tako ne ozira na družbene standarde, pripadal prav takšni družabni smetani, kot jo opisuje v romanu.

Od Holly se ne razlikuje veliko glavna junakinja iz zgodbe Cvetna hiša, čeprav živita v povsem drugačnih razmerah. Obe se namreč želita iz mračne preteklosti izviti s pomočjo ljubezni. Otilija je najmlajša in najlepša prostitutka nekega zanikrnega haitijskega bordela, ki pa ni zadovoljna s svojim življenjem, čeprav ji vsi okoli nje dopovedujejo, kako srečna je lahko zaradi svoje lepote, pameti in priljubljenosti pri strankah. Tako kot Holly je tudi ona sirota brez staršev in zlorabljana s strani ljudi, pri katerih živi, in je z vstopom v bordel pravzaprav že dosegla uspeh. A želi si ljubezen, ki ji jo napove čebela. Vprašanje je, ali se je čebela zmotila. Tudi ta zgodba je kot mnoga Capotova dela doživela neknjižno priredbo in sicer so po njej ustvarili broadwayski muzikal.

V zbirki se nahaja še zgodba z naslovom Diamantna kitara, v kateri naletimo na zanimivo protislovje in študijo značajev; imamo obsojenca na dve leti zapora, ki pobegne, ker ne prenese zaprtosti, in tistega, obsojenega na dosmrtno ječo, ki pobega ne zmore.

Zadnja v zbirki je zgodba z naslovom Božični spomin, ki je prav tako doživela filmsko priredbo in tudi v njej najdemo avtobiografske elemente. Tako kot fantič iz zgodbe je avtor sam živel pri sorodnikih, se tam navezal na ostarelo žensko, s katero sta zasedala najnižjo mesto na prehrambni lestvici te družine. Gre za ganljivo in pravo božično zgodbo z vrednotami, ki so v nasprotju s histeričnimi in potrošništvom nabitimi decembrskimi dnevi. Temelji na osnovnem motu, kako znajo ljudje, ki imajo v življenju zelo malo, iz tega narediti kar največ, pri tem pa tega ne počnejo zase, ampak za druge. A vseeno doživljajo prave pustolovščine.

Glej tudi:

Še zmerom je pestovala mačka. “Uboga mrcina,” je rekla in ga čohljala po glavi, “uboga mrcina brez imena. Saj je malo nerodno, da nima imena. Ampak nimam pravice, da mu ga dam – moral bo počakati, da dobi lastnika. Midva sva se nekega dne ob reki spoprijateljila, ampak ne pripadava drug drugemu – on je neodvisen in jaz tudi. Jaz ne bi hotela ničesar imeti, dokler ne najdem prostora, kjer bi si jaz in moje reči med seboj pripadale.  Ne vem še prav, kje to je. Vem pa, kakšno bi to moralo biti. Nasmehnila se je in spustila mačka, da je padel na tla. “Takšno, kakor pri Tiffanyju,” je rekla. “Ne da bi jaz kaj dala na dragulje. Diamanti, to že. Ampak neokusno je nositi diamante pred štiridesetim letom; pa še takrat je tvegano. Podajo se le res starim ženskam – kakor Mariji Uspenski. Gube in kosti, beli lasje in diamanti – ne morem dočakati. Pa ne da bi bila zato tako nora na Tiffanyja. Poslušajte, ali poznate to, da vas kakšen dan popade rdeča groza?” “Podobno, kakor modra otožnost?” “Ne,” je rekla počasi. “Ne, ta človeka prime, če se je preveč zredil ali če predolgo dežuje. Žalosten si, to je vse. Ampak rdeča groza, to je nekaj strašnega. Bojiš se in se peklensko potiš, pa ne veš, česa se bojiš. Le to, da se bo zgodilo nekaj hudega, pa ne veš kaj. Ste kdaj imeli ta občutek?” “Precejkrat. Nekateri pravijo temu angst. “No prav, angst. A kaj napravite proti temu?”  “Recimo, piti pomaga.” “Poskusila sem to. Tudi aspirin sem poskusila. Rusty meni, da bi morala kaditi marihuano, in to sem nekaj časa tudi počela, ampak to povzroči pri meni, da se začnem hahljati. Prišla sem do tega, da najbolj zaleže, če si vzamem taksi in se odpeljem k Tiffanyju. To me nemudoma pomiri, tista tišina in vse tisto razkošje; tam se ti ne more zgoditi nič posebno hudega, pri tistih prijaznih gospodih v lepih oblekah in v tistem imenitnem vonju po srebru in listnicah iz aligatorjeve kože. Če bi v resničnem življenju našla kak prostor, ki bi mi dal občutek kakor pri Tiffanyju, bi si kupila pohištvo in bi dala mačku ime.”

(str. 43-44)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Zajtrk pri Tiffanyju.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 254
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 3