Zajtrk pri Tiffanyju

Pod znamenitim naslovom, ki se je v kolektivno kulturno zavest 20. stoletja zasidral tudi s pomočjo istoimenske filmske uspešnice, najdemo zbirko, sestavljeno iz kratkega romana in še treh kratkih zgodb enega najpomembnejših ameriških pisateljev. Roman Zajtrk pri Tiffanyju nas popelje v svet newyorške družabne elite, v katerem glavna junakinja z »nomen est omen« primernim imenom Holly Golightly frfota od ene zabave do druge, od enega ljubimca do drugega, od ene prijateljske druščine do druge, čeprav se nazadnje izkaže, da so odnosi plitki in so za naštevanje pravih prijateljev, ki ji bodo stali ob strani tudi v hudih časih, preveč celo prsti ene roke. Med njimi izstopata predvsem neimenovani prvoosebni pripovedovalec, Hollyjin sosed iz zgornjega nadstropja, in pa lastnik lokalnega bara z imenom Joe Bell. Njuna ljubezen je platonska, prijateljska, oba zaznata Hollyjino ranljivost in jo želita zaščititi, ne glede na to, da od nje ne dobita ničesar oziroma »krožnik konjskih fig«, kot se izrazi njen bivši filmski agent. Če si dovolimo primerjavo s filmom, je sosed v romanu povsem drugačen od svojega filmskega ekvivalenta, kjer predstavlja mačistični lik, ki Holly osvoji tudi v romantičnem smislu. Sosed v romanu nedvomno vsebuje Capotove avtobiografske poteze, tudi sam je pisatelj, sicer šele na začetku svoje poti, ko mu niso objavili še nobene zgodbe, in dva edina prepira, ki se zgodita med njima, sta prav zaradi Hollyjinih pripomb na račun njegovega pisanja. Holyjina lahkotnost je navidezna, pod njo se skriva večna begunka pred preteklostjo. Ljubezenske zveze uporablja kot sredstvo za odmik od Lulamae, osirotele deklice, ki je pobegnila od neznosnega življenja pri skrbnikih, in se pri štirinajstih nekje v Teksasu poročila z moškim, ki bi lahko bil njen oče. Iz zagat se skuša rešiti s pomočjo ljubezni, a kaj, ko se vedno obeša na napačne kandidate, podgane, kot jih imenuje. Seveda ni Hollyjino poudarjanje neodvisnosti in nepripadnosti pravzaprav nič drugega, kot njen strah pred izgubo. Ali kot ugotovi na koncu, ko izgine njen maček: ne veš, kaj je tvoje, dokler tega ne vržeš proč. Dogajanje je postavljeno v čas druge svetovne vojne, ki je omehčala družbena pravila, a vendarle se zdi Holy precej neukročena junakinja za svoj čas. Vsaj z našega današnjega stališča, ko na preteklost prevečkrat gledamo kot na nekaj konservativnega in omejevalnega. V bistvu je avtor vedel, o čem govori, saj je kot mlada pisateljska zvezda, ki se prav tako ne ozira na družbene standarde, pripadal prav takšni družabni smetani, kot jo opisuje v romanu.
Od Holly se ne razlikuje veliko glavna junakinja iz zgodbe Cvetna hiša, čeprav živita v povsem drugačnih razmerah. Obe se namreč želita iz mračne preteklosti izviti s pomočjo ljubezni. Otilija je najmlajša in najlepša prostitutka nekega zanikrnega haitijskega bordela, ki pa ni zadovoljna s svojim življenjem, čeprav ji vsi okoli nje dopovedujejo, kako srečna je lahko zaradi svoje lepote, pameti in priljubljenosti pri strankah. Tako kot Holly je tudi ona sirota brez staršev in zlorabljana s strani ljudi, pri katerih živi, in je z vstopom v bordel pravzaprav že dosegla uspeh. A želi si ljubezen, ki ji jo napove čebela. Vprašanje je, ali se je čebela zmotila. Tudi ta zgodba je kot mnoga Capotova dela doživela neknjižno priredbo in sicer so po njej ustvarili broadwayski muzikal.
V zbirki se nahaja še zgodba z naslovom Diamantna kitara, v kateri naletimo na zanimivo protislovje in študijo značajev; imamo obsojenca na dve leti zapora, ki pobegne, ker ne prenese zaprtosti, in tistega, obsojenega na dosmrtno ječo, ki pobega ne zmore.
Zadnja v zbirki je zgodba z naslovom Božični spomin, ki je prav tako doživela filmsko priredbo in tudi v njej najdemo avtobiografske elemente. Tako kot fantič iz zgodbe je avtor sam živel pri sorodnikih, se tam navezal na ostarelo žensko, s katero sta zasedala najnižjo mesto na prehrambni lestvici te družine. Zgodba je ganljiva in prava božična zgodba, z vrednotami, ki so v nasprotju s histeričnimi in potrošništvom nabitimi decembrskimi dnevi. Temelji na osnovnem motu, kako znajo ljudje, ki imajo v življenju zelo malo, iz tega narediti kar največ, pri tem pa tega ne počnejo zase, ampak za druge. A vseeno doživljajo prave pustolovščine.