Skrij me, sneg

Žanrdružbeni roman, razvojni roman, zgodovinski roman
Narodnostslovenska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2021
Založba
Zbirka Knezova knjižnica
Ključne besede 20. stoletje, Cerkev, Krščanstvo, Odraščanje, škofje, Smrt
Število strani

230

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

7-8 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Dvanajst nenapisanih strani

Pravzaprav je skoraj (pre)drzno pisati o tako pretanjenem literarnem tekstu kot je nenavadni roman Skrij me, sneg, saj je kot žlahtna tkanina, s katero je treba previdno rokovati. Slogovno je kot poezija v prozi, a ne vseskozi, vsebinsko pa kot pripoved o osebni in družbeni zgodovini v osemdesetih letih 20. stoletja. V literaturi tako samosvoje in večplastno delo redko srečamo.
Osrednji protagonist romana z očitnimi avtobiografskimi elementi je M., sprva dvanajstleten fantič, ki živi v bližini ljubljanske stolnice v predosamosvojitvenih letih in odrašča v izjemno razmišljujočega in razgledanega mladeniča. Neustavljivo ga privlači (na trenutke pa tudi odbija) duhovni svet, ki ga poosebljajo duhovniki, verniki, cerkev, maše, mistična besedila; tako nehote najde pot do takratnega škofa Stanislava, s katerim ustvarita svojevrsten odnos. Leničevi duši je roman tudi posvečen. Poetično pisanje, ki včasih boleče podrsa po grobih tleh realnosti, odpira obilo tem takratnega časa, od kulturnopolitičnih dogajanj in splošne družbene klime do ikonografije in raznih umetnostnozgodovinskih elementov, a pisanje je hkrati brezčasno, vzpenjajoče se proti presežnemu, do prelomnice v molitvi, kjer se pripoved prevesi proti (škofovi) smrti.
Miklavž Komelj je literarni in likovni umetnik, pesnik, pisatelj, prevajalec, urednik… V romanu osuplja bogastvo avtorjevih znanj in interesov, njegovo poliglotstvo in erudicija še iz otroških let, umetnost doživljanja sveta preko detajlov, besed, drobnih ali veličastnih dogodkov, nepolarizirano in nadpolitično pisanje, preplet kronologije v navidezni fikciji, zenovski paradoksi, humorni utrinki, vpliv prebranega s področja filozofije, mistike, umetnosti in vpliv ukvarjanja z velikani slovenske literature, kot sta Srečko Kosovel in Jure Detela.
Za pravo predstavo umetnine Skrij me, sneg jo je potrebno doživeti.

Prvič?
Ko sem v katedrali, v katero sem, ko še ni bila noč in ko še ni bil dan znak, vstopil skozi glavna bronasta vrata, skovana na začetku osemnajstega stoletja v Benetkah, kot dvanajstleten eksperimentator v tuj laboratorij, da se izpostavim delovanju sil nekega drugega sveta in nekega drugega časa, kot vesoljsko plovilo gledal leseno spovednico, na kateri je bila bela plastična tablica z imenom pomožnega škofa Stanislava, je nenadoma stopil iz nje nenavadno debel, brezobličen človek v črnem talarju s širokim rožnatovijoličnim svilenim pasom. In bil sem osupel in razočaran: ta človek, ki je šel mimo mene, ni imel obraza. Ta človek, ki je šel mimo mene, je bil brez obraza. (str. 22)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Skrij me, sneg.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 59
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0

Morda vam bo všeč tudi

Dela avtorja