Težkomentalci

Izhodišče tega dela je njegovo prizorišče – psihiatrična ustanova. Ob branju se zdi, kakor da smo skupaj z avtorico na panoramskem kolesu, postavljenim znotraj zidov zdravstvene ustanove in se tu nepredvidljivo vrtimo od najnižje točke zaprtega oddelka do redko dosegljivih trenutkov na višinah, ko prvoosebna pripovedovalka dojame, kaj se ji pravzaprav dogaja, in se sooča z nujnostjo zdravljenja, vmes pa občasno prisluhnemo zgodbam drugih ljudi, ki so, enako kot prevladujoča pripovedovalka, ujeti na tem zapletenem kolesu. Čeprav je pripoved strukturirana kot zbirka kratkih zgodb, v kateri spoznavamo različne drobce zgodb različnih uporabnikov psihiatričnih storitev, pa se v zgodbah pogosto pojavlja ista osrednja oseba: ženska Amber, kar zbirko zgodb približuje območju romana oziroma hibridnemu žanru. Skozi njeno doživljanje se bralci približamo bolnišničnemu vsakdanu, pri čemer nam avtorica postreže s številnimi detajli, od sprejema do vsakodnevne obravnave, mestoma vključno z diagnozami in terapijami. Literarno izbrušena in izpovedno dragocena pripoved, z veliko samoironije, sočnim jezikom, ki zna biti tako živo ljudski kot pesniški, delo, napisano zelo doživeto, ki se dotakne problemov odnosov pacient-bolnik, medsebojnega doživljanja pacientov, zdravstvenih metod zdravljenja duševnih motenj in bolezni, odnosov s svojci … Zgodbe so tenkočutno pričevanje o zapletenem dogajanju v človeku v stanju psihične nefunkcionalnosti in hkrati kritika obravnave psihiatričnih bolnikov. Delo je avtoričin prvenec, danes je Jedrt Lapuh Maležič uveljavljena in priznana književnica in prevajalka.