Križci, krožci
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Novo mesto, 2022 |
Založba | Goga |
Zbirka |
Literarna zbirka Goga |
Ključne besede | Družinski odnosi, skrbništvo |
Tudi jaz sem mama
Ločitev je boleča, ne glede na spolno usmerjenost para, ki jo doživlja. Še toliko bolj, če je vmes tudi otrok.
Gigi nekdanja partnerka Alina onemogoča srečanja s hčerko, saj jo je pretreslo Gigino novoletno razgrajanje v baru novega partnerja. Giga se sprašuje, kako se je to sploh lahko zgodilo, koliko časa je njun odnos propadal za javno podobo njune popolne, čeprav drugačne družine, pa tega ni niti opazila.
Branje sproža premislek tudi pri bralkah: kje sem jaz v mojih odnosih z najbližnjimi. Je moja predstava o njih sploh še resnična, ali sem ujeta v vtis, ki je nastal zaradi vsakodnevne enoličnosti? Sproti pa bralke spoznamo še dogajanje na lezbični sceni v (vsej?) njeni širini.
Humorno, a tudi trpko spisana zgodba, ki preseneti z zanimivo formo, saj (pozor, kvarnik!) si poglavja sledijo od nesrečnega konca k srečnemu začetku, s čimer se seveda bralki razkrivajo vzroki za nesrečno situacijo pripovedovalke Gige z začetka zgodbe.
Objavljeno: 02.09.2022 16:53:35
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:50:16
“Bila sem neka, kako naj rečem, da se ne bo ušivo slišalo, mati in žena, vsaj v družbenih okvirjih.
Zdaj nisem nič od tega, pa jebo mater, da še vedno sem.
Kako naj si to razlagam? Nočem izginiti, kot trdovratni madež iz reklame, še kar ne pozebem in ne ustavi se svet.” (str. 42)
Križči, krožci (Goga, 2022) so peto literarno delo slovenske pisateljice in prevajalke Jedrt Maležič, ki v tematsko središče tokrat postavlja vprašanje razpada intimno-partnerskega lezbičnega zakona. Če sta razhod in ločitev pogosta pojava v naših življenjih, kjer se znotraj heteronormativnosti intimno-partnerske zveze in zakoni ne le oblikujejo, temveč tudi razpadajo po neki vnaprej določeni formi, to ne moremo trditi tudi za istospolni zakon, še manj pa za »istospolno« starševstvo, ki jima je tovrstna preddoločenost tuja. Jedrt Maležič zato o temi piše na neklasičen način, ki zapopade vse kontradiktornosti razpada zveze brez vnaprejšnjega scenarija in brez kakršnega koli zgleda, kako naj bi se lezbična zveza pravzaprav zaključila. Medtem ko za heteroseksualne pare, kot lahko beremo v romanu, obstaja tisoč tutorialov in mentorjev, kaj takega za lezbične pare, še manj pa za lezbično starševstvo ne obstaja. »Priročnika za nebiološke mame«, kot navaja roman, enostavno ni.
Na začetku romana, za katerega je pisateljica ubrala inovativno tehniko vzvratnega pisanja, s čimer je roman dramaturško postal še bolj zanimiv, beremo o Giginem soočanju z zapuščenostjo po razpadu zveze, žalovanjem in njeno negotovostjo glede tega, kaj ji je pravzaprav sploh potrebno storiti. Njena nekdanja zveza z Alino oziroma Linc, ki je nekoč sicer delovala idealno, – protagonistki sta bili namreč poročeni, kar vendarle kaže na nek ostanek tradicionalne konzervativne forme intimno-parnerskega razmerja – v zunanjem svetu neizogibno trči v številne družbene ovire, pri čemer se v romanu odpira tudi vprašanje o sami naravi materinstva in njegovi birokratizaciji.
Ko se nekega večera, natančneje na Silvestrovo, Giga v prazničnem duhu opitosti fizično spravi na novega Alininega partnerja Urbana – Alina se je v vmesnem času namreč »postrejtala« – skrbništvo na otrokom pripade slednji, ki je tudi sicer biološka mama, medtem ko sodišče Gigi izreče prepoved o približevanju. Miselna periferija deklarativno liberalnega sveta pride najbolj do izraza znotraj sodnega procesa, ko se sodnica pogovarja izključno s »tapravo mamo«, medtem ko Gigo naslavlja kot »mamino partnerko«, kljub temu, da v rojstnem listu jasno piše, da sta mami obe. Biološkost se tako nepravično postavi kot superiorna pozicija materinstva, kar Giga pojasnjuje, rekoč: »Bila sem neka, kako naj rečem, da se ne bo ušivo slišalo, mati in žena, vsaj v družbenih okvirih. Zdaj nisem nič od tega, pa jebo mater, da še vedno sem«. Ranljiv položaj lezbičnih mam je v romanu nakazan na senzibilen, a vendarle krut način, kar nakazuje na neskladnost naše kolektivne miselnosti z zakonodajo. Intimno je navsezadnje še zmeraj politična kategorija, o čemer piše tudi avtorica spremne besede sociologinja Darja Zaviršek.
Roman zaznamuje iskrenost protagonistke Gige, ki je glede svoje problematičnosti nadvse odkrita, zaradi česar dobimo občutek, da je roman avtentično napisan s pozicije »nasilneža«. Giga namreč kadi marihuano, pije alkohol in hodi na žure. Ljubezenski trikotnik med njo, njeno bivšo partnerico in novim partnerjem njene bivše punce poraja »samo«refleksijo o nasilju in o vprašanju, kdo vse je žrtev razpada njunega zakona.
Jezik v romanu prehaja med knjižnim in pogovornim, visokim in nizkim, kar branju da dodaten užitek. Roman je prežet z iznajdljivimi zloženkami, genialnimi metaforami, nanašalnostmi na številne druge lucidne reference in intelektualnim cinizmom, kar deluje kot da ima roman humorno noto, kar v slovenski literaturi vendarle ni tako pogosto, a to vendarle ne zmanjša resnosti in tragičnosti same vsebine. Humor ni le smeh, je izraz resnosti ali kot trdi avtorica način spoprijemanja s svetom.