| Žanr | družinski roman (tudi rodbinski), epski roman, ljubezenski roman, zgodovinski roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2025 |
| Založba | Beletrina |
| Zbirka |
Beletrina |
| Ključne besede | Družinska saga, Ljubezen, Podoba ženske, Slovenska sodobna zgodovina |
Slovenska pisateljica Irena Svetek (1975) se po uspešni trilogiji psiholoških kriminalk Rdeča kapica, Beli volk in Črni princ vrača v vode družinskega romana, ki je zaznamoval njene literarne uspešnice kot sta Sedmi val in Zaspi, mala moja, zaspi. Njen najnovejši roman Tam, kjer plešejo tulipani je epska družinska saga z močno osebno noto, saj se je Svetkova tokrat posvetila raziskovanju zgodovine lastne družine, pri tem pa je prepletala zgodovinska dejstva in fiktivne dogodke. Obsežno delo se začne leta 1912 v mestu Vrščac na srbsko-romunski meji in v ospredje postavlja babico, hčer in vnukinjo, ki se vsaka na svoj način sooča tako z burnimi družbenimi in političnimi spremembami (prva in druga svetovna vojna, napeto ozračje v medvojni in povojni Jugoslaviji) kot tudi osebnimi izzivi, znotraj katerih se odvija tudi ganljiva ljubezenska zgodba, ki predstavlja osrednji motiv pretresljivega in čustvenega družinskega portreta.
Tam, kjer plešejo tulipani je navkljub časovni distanci in močno prisotnemu zgodovinskemu ozadju zelo aktualen roman, ki obravnava večne tematike kot so teža generacijskih travm, vprašanje osebne in nacionalne identitete in kompleksnost človeških odnosov, njegovo vezno tkivo pa je enako odrešujoča kot tudi pogubna moč ljubezni.
Objavljeno: 26.05.2025 08:21:09
Zadnja sprememba: 26.05.2025 08:21:09
Teodor Buzul je stal v središču Dunaja, osupel in nekoliko izgubljen v kaosu, ki ga je obkrožal. Prestolnica je bila polna življenja in vrveža in vse, kar se je dogajalo pred njegovimi očmi, mu je jemalo sapo. Strmel je v ljudi, ki so hodili po Kärtner Straße, v trgovine s steklenimi izložbenimi okni, v katerih so stale razkošne obleke, drage ure in vse, kar je odražalo okus tedanjega meščanstva. Nasprotu so mu hodile dame v oblekah iz več plasti tkanin, z visokimi ovratniki in rokavi, okrašenimi z vezeninami ali čipkami, na njihovih glavah so počivali klobučki različnih barv in oblik in skoraj vse so bile videti, kot bi pravkarat stopile z naslovnice kakšne revije.
(str. 100)
