Beli volk

Roman Beli volk sodi med bolj izvirne in obrtniško dodelane kriminalke, kar so jih v zadnjem času napisali slovenski avtorji, pri čemer je znano, da je konkurenca z novimi in novimi domačimi avtorji tega žanra vsako leto večja. Njegova glavna odlika je spretno razplastena, ravno dovolj enigmatična ter z motivi ljubezni in ljubosumja hkrati ravno dovolj "domačna" zgodba, ki se navdihuje v staroslovanski mitologiji, konkretno v prepletu mitoloških zgodb o Perunu, Mokoš in Velesu. 

To so tudi imena, ki jih nosijo ključni liki, ki v romanu do potankosti odslikavajo trikotniški odnos med mitološkimi bitji, katerega ključna gonila so ljubezen, ljubosumje in maščevanje. Avtorica v zgodbi oplazi tudi mit staroslovanske boginje Morane ter mit o Svetem Juriju oziroma volčjem pastirju. Posebno motivno mesto v njem imajo volkovi sami. Roman naslika nekaj ikoničnih podob iz vsakdana volčjih tropov na Kočevskem in ljudi, ki so svoje kariere posvetili njihovi zaščiti. Nekaj podobnega velja za romaneskno posvetilo dvema robnima, ikoničnima slovenskima pokrajinama, Kočevju s kočevskimi gozdovi in Beli krajini. Izstopajo atmosfersko prepričljivi in geografsko dosledni opisi Kočevskega roga, posameznih vasi in drugih lokacij ob Kolpi ter Željnskih jam.

Kljub naslonitvi na staroslovansko mitologijo in občečloveške motive ljubosumja, ki poganjajo dogodke v romanu, stoji kriminalka z obema nogama v sodobnosti, saj je njen širši pripovedni okvir pravzaprav svet kriminalnega podzemlja, konkretno tihotapstva drog. Dinamika med mitološkim cikličnim vračanjem in trdo preživetveno paradigmo organiziranega kriminala je tista, ki romanu na koncu omogoča za kriminalko prepotreben element presenečenja, končnega razkritja tistega, kar je bilo vseskozi pred bralčevimi očmi, a tega ni razbral. Avtorica pokaže veščino prikrivanja in počasnega doziranja informacij, ki le bralcu z dobro detekcijo (in kilometrino v branju žanra) omogočajo samostojno razvozlanje primera.

Beli volk pozna trende v sodobni kriminalki, ki žanru narekujejo iskanje lokalnih, če že ne folklornih posebnosti avtorjevega okolja, kar denimo s pridom izkoriščajo nekateri pisatelji skandinavskega noirja. Za razliko od slednjega Beli volk ne izkoristi povsem potenciala za družbeno pisavo, torej razdelavo družbeno specifičnih problemov (denimo tihotapstva in narkomanije), do katerih bi avtorica prek likov vzpostavljala odnos. O svetu tihotapstva sicer marsikaj izvemo (avtorica je obrtniško solidno raziskala problematiko in jo umestila v osnovne parametre javne morale), ni pa svet tihotapstva prikazan z avtorsko zavzetostjo, ni zares problematiziran na kompleksen, nemoralističen način, kar bi seveda lahko dosegla le tako, da bi tudi "detektivski pol" romana tematiko spoznal, jo raziskal, se znotraj nje orientiral spoznavno in etično. Morda je to manj problem Irene Svetek in bolj problem slovenske kriminalke nasploh - družbene problematike rade ošvrknejo, ne vejo pa čisto dobro, kaj bi z njimi. Morda to ni toliko problem slovenske kriminalke, kot je problem slovenske družbe nasploh.

Če je Beli volk že v čem problemski, je verjetno še najbolj problemski, hote ali morda celo nehote, v upodabljanju patriarhalnega slovenskega družbenega okolja, v katerem so moški subjekti, ženske pa ostajajo objekti pripovedi. Zgodbo na vseh ravneh, tako umore kot zasebne prigode moškega kluba "detektivov", porajajo dinamike medmoškega tekmovanja in dokazovanja, v katerem so ženske sredstvo, cilj ali kolateralne žrtve. Morebitna emancipacija žensk v takšni ali drugačni obliki, denimo pri Mari Perun, Violi Matjašec in Sari Paunovič, se skozi poglede moških likov v romanu kaže kot nadloga ali ovira pri uresničitvi njihovih (spolnih) ciljev.

Sodobni kriminalni roman se na vse pretege izogiba klasični detektivski zgodbi, v kateri bi detektivski lik "sherlockovsko" analiziral zbrane podatke ter bralca osvajal z razkazovanjem svojega superiornega intelekta. Temu novejšemu žanrskemu pravilu sledi tudi Irena Svetek v obeh svojih kriminalnih romanih, tudi v predhodniku Rdeči kapici. Na mestu pa je opazka, da je Mio Aurelli, za razliko od kakega Martina Vrenka ali Tarasa Birse, daleč najbolj pasiven "detektiv" slovenske kriminalke in to ne le zato, ker detektiv oziroma kriminalist sploh ni, pač pa je tožilec. Mio Aurelli je bolj kot dejanski nosilec preiskave (kar prav tako ni, saj je to eden od kriminalistov, ki so stranski liki) pravzaprav zgolj eden od likov, ki čisto slučajno primere spremljajo, k njihovi razrešitvi pa, roko na srce, ne prispevajo prav veliko. Umorov v Belem volku ne razplete kakšna posebna sposobnost dedukcije kogarkoli od teh, ki so zanje zadolženi službeno (še največ prispevata patolog in forenzičarka), pač pa storilci svojo zgodbo sčasoma povejo sami, ali pa jih v priznanje krivde za zločine prisilijo okoliščine. Aurelli se še najbolj detektivsko obnaša, ko se v maniri nekoliko nezrelega, problematičnega detektiva neko jutro prebudi ob nutrijah s pol trupa v Ljubljanici. Alkoholiki, odvisniki od iger na srečo, ženskarji ... klasično ekscentrični detektivi zlepa ne grejo iz mode, tudi ko z žanra počasi odpadajo vsa druga klasična pravila obrti.

Nutrijam in ljubezni do kockanja navkljub pa so mnogi liki pravzaprav nezanimivi in nekako ploski v avtorskih upodobitvah. Mia Aurellija v celoti definirajo njegovi odnosi do partnerke, ljubice, mrtvega otroka in iger na srečo. Podobno velja za stranske "dobre fante", kot so vodja oddelka za seksualne in krvne delikte Aleš Vidmar, mlajši kriminalist Jaka Videmšek in preiskovalni sodnik Matjaž Sinčič, ki so nekakšna nepregledna, v en neizrazit karakter zlita gmota ženskarjev, ločencev, testosteronsko bazičnih moških. Za nameček podobno kot Aurelli le izjemoma kdaj kaj pametnega ugotovijo. Če bi se v glavi ali na ustnicah katerega od teh likov kdaj utrnila kakšna zanimiva misel, bi se bralcem verjetno hitro prikupili ter se kot liki osamosvojili. Najbolj zanimivo se zdita upodobljena patolog Patrik Valbureto, ki ima dejansko povsem življenjske dileme onkraj odvisnosti in žensk, ter forenzičarka Nina Kozamernik v svoji strasti do dela. Pogrešala sem tudi nekaj več sugestivnosti, ki bi nadomestile premočrtnost razlag in direktnih poimenovanj. Liki o svojih čustvenih in psihičnih stanjih preveč govorijo in jih pojasnjujejo, premalo pa avtorica izkorišča možnost, da bi dinamike med liki opisala tako, da bi o notranjem svetu likov bralec lahko sklepal sam iz načinov, kako delujejo, se odzivajo, postopajo in komunicirajo.

Vse našteto ponuja veliko priložnosti za razvoj. Če je vtis pravi, sta Rdeča kapica in Beli volk le prva in druga knjiga nastajajočega cikla. Pri kriminalnih opusih vsaka nova knjiga, ki se je loti avtor, ponuja priložnost za dvig forme.