Slepa pega

Javier Cercas je slovenskim bralcem že znan po romanih Vojaki Salamine, Motiv in Slepar. Slednji je med bralci doživel največ pozornosti. V zbirki esejev, ki je nastala kot zbir predavanj na prestižni univerzi Oxford leta 2016, pa se posveča poetiki romana. Sprašuje se, kaj je tisto, kar nekemu besedilu sploh podeljuje pravico, da ga lahko imenujemo roman. Fikcija vsekakor. Kaj pa druge razsežnosti, ki opredeljujejo naravo te zvrsti? Skozi uvod, štiri poglavja in epilog najprej predstavi eno svojih prvih proznih del, Anatomija trenutka (v slovenščino to Cercasovo delo še ni prevedeno), o katerem so bralci imeli različna mnenja in so ga bolj kot v prozo postavljali v področje zgodovine. Svojo razlago naveže na Cervantesov roman Don Kihot, ki ga danes literarna zgodovina pojmuje kot začetek romaneskne zvrsti na sploh. V čem je čar tega dela še več stoletij po izidu? In pride do zaključka, da Cervantes s tem, ko ob koncu svojemu junaku na usta položi priznanje, da je počel neumnosti, bralca v resnici zmede. Je torej Don Kihot res norec? Enoznačnega odgovora ni, kar Cercas poimenuje z besedno zvezo slepa pega. Besedna zveza se uporablja v anatomiji in označuje tisti del mrežnice, skozi katerega svetloba ne prehaja, zato morajo ta delček vidnega polja nadomestiti možgani. Podobno je v romanih. Ni važno, ali si pisatelj za svojo zgodbo postreže z področji, ki na videz nimajo nič opraviti s fikcijo. Samo da zgodba teče in ji bralec lahko sledi. Mora pa postavljati vprašanja. Kjer je odgovor na zastavljena vprašanja enoznačen, tam je pisatelj zgrešil. Pisatelj mora znati v romanu ustvariti slepo pego, da bo bralec “vklopil” možgane in se sam začel spraševati. Je junak tak ali drugačen, je kriv ali nedolžen …? Ob tem pa izpostavi še eno, zanj bistveno lastnost romanov: ironijo. Ironijo, kakršno sam najde ravno pri Cervantesu. Ko se Cervantes norčuje iz Don Kihota, se hkrati norčuje tudi iz bralca. A ne tako, da bi ga imel za manj vrednega, temveč ga s pomočjo ironije izziva: kaj pa ti praviš?

Cercas v svojih predavanjih naniza še vrsto primerov romanov slepe pege. Eno izmed predavanj posveti svojemu vzorniku, letos preminulemu perujskemu pisatelju Mariu Vargasu Llosi. Prav ob branju njegovih romanov se mu je namreč utrnilo spoznanje o tem, kar je kasneje poimenoval slepa pega.

Tudi če se kdo ne strinja s tem, da bi morali biti dobri romani izzivalni in ima raje enoznačne zaključke, pa knjiga Slepa pega ponuja seznam čtiva, ki ga je vredno ponovno izbrskati iz pozabe.