September
Žanr | družbenokritični roman, družinski roman (tudi rodbinski), moderni roman, problemski roman, psihološki roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
Založba | Beletrina |
Zbirka |
Beletrina |
Ključne besede | Agresivnost, Alkoholizem, Družbena izključenost, Družinski odnosi, Družinsko nasilje, Nasilje v družini, Odraščanje, Pisateljstvo, Prijateljstvo, Tabuji, Travme |
»Dom je tam, kjer je bolečina. To poznam.«
Ana Schnabl (1985) je slovenska pisateljica in publicistka, ki je za svoj kratkoprozni prvenec Razvezani (2017) prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma in nagrado Eda Budiše na Hrvaškem. Prvi roman Mojstrovina (2020) je bil nominiran za Dublin Literary Award, njen drugi roman Plima (2022) se je prebil v širši izbor za nagrado Kresnik. September je njen tretji roman.
V romanu je izpisana zgodba in občutki Evelin v obdobju deklištva, najstništva in obdobju odraslosti. Bralcu plast za plastjo odstira njen notranji svet, spomine na travmatično odraščanje ter posledice le-tega, ki se kažejo v odraslem življenju.
Že od najzgodnejših let, morda že od rojstva, je Evelin priča prepirom staršev, ki se največkrat končajo z nasiljem pijanega očeta nad mamo. Očetovo treznost meri v tednih, vsak trenutek, ko je družina skupaj le čaka, kdaj bo med staršema ponovno počilo. Pogosto se počuti neljubljeno, nevredno ljubezni in nepomembno. V šoli je žrtev medvrstniškega nasilja in uteho najde v stradanju. V odraslost prinese nezdrave vzorce ter strategije preživetja iz svoje primarne družine.
Naša družba se, v nasprotju z različnimi duševnimi boleznimi, v zvezi z alkoholizmom in družinskim nasiljem še vedno spopada s stigmo, ki preprečuje iskanje pomoči. Tako je tudi v tej družini, kjer sta alkoholizem in nasilje sramotna skrivnost, ki se jo trudijo prikrivati pred zunanjim svetom. Zunanji svet pa zamiži in to dopusti. Koliko takšnih družin in Evelin živi med nami pa se tega ne zavedamo ali pa ne ukrepamo? Kako ozdraviti travme iz otroštva in spremeniti nezdrave vzorce v partnerskem odnosu?
Zgodbo glavne junakinje Evelin zapisuje njena zaupnica, ki si pri tem pomaga z družinskim albumom, fotografijami, shranjenimi na telefonu, dnevniškimi zapisi, sms sporočili … Misli glavne junakinje so zmedene, pogosto prekinjene in velikokrat odtavajo po svoje. Avtorica se poigrava s formo zapisanega jezika, ima tudi pretanjen občutek za gradnjo značajev ter ves čas usklajeno deluje v različnih jezikovnih registrih, vse to pa daje romanu značaj in bralca še globlje posrka v njegove mračne globine. Čustveno obarvana zgodba je polna suspenza, premlevanje o prebranem pa ostaneta z nami še dolgo, dolgo. To je res roman, vreden branja, močno priporočam.
Objavljeno: 24.10.2024 14:27:27
Zadnja sprememba: 24.10.2024 14:27:27
Kako se imenuje najmanjša izmerljiva časovna enota? Tista namreč, ki jo znajo izmeriti najnaprednejše ure. Se imenuje nano- ali pikosekunda? V hipu – v petih običajnih sekundah – bi odgovor lahko poiskala na spletu, seveda, vendar to ne bi bilo iskreno. Pošteno. Delati moram s tistim, kar Evelin tu že ima, šolska fizika pa ji nikoli ni šla. Razumela je zgolj zakonitosti prostega pada. Zanjo vselej le: padca. Škoda torej vsekakor, ker ne morem natančno povedati. Škoda, torej, ker moram zapisati: na binkoštno nedeljo pred devetindvajsetimi leti je Evelinin oče, medtem ko so jedli kosilo, v najmanjšem izmerljivem časovnem intervalu prevrnil mizo, se zapodil v Evelinino mamo, da sta skupaj – prepletena, zapletena, spletena – zgrmela na tla, in jo davil? Ampak daviti je glagol vztrajanja, zadaviti glagol zaključka, njen oče pa ni niti vztrajal niti zaključil. Stisk je popustil in nato le še mamino grgranje, mamini kriki, mamine solze.
In Evelin? Kaj vendar z njo? Ne ve. Telo se tišči ob hrapavo steno, toda prej bi jo našli lebdeti. Nad njima, nad sabo, nad vsem nad vsem nad vsem, natanko pod stropom.
(str. 44-45)