Nicholas Dane

Žanrproblemski roman, družbenokritični roman, mladinski roman
Narodnostangleška književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2010
Založba
Prevod Jure Potokar
Ključne besede Odraščanje, Mladostniki s posebnimi potrebami
Število strani

399

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

13-14 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Organizirana pedofilska mreža v angleških deških domovih?!

Pri zbirki »Najst« Cankarjeve založbe, kjer so do sedaj izdali že tri Burgessove romane, je v prevodu Jureta Potokarja izšel njegov zadnji roman z naslovom Nicholas Dane.
V njem se kontroverzni sodobni mladinski pisatelj, ki s svojim pisanjem razgalja številne še vedno tabuizirane teme, loti spolnih zlorab in pedofilije. Kolo časa je zavrtel nazaj, v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, in se napotil raziskovati življenje v angleških deških domovih.
Po spletu okoliščin in nepremišljenih odločitev socialnih služb ter njihovih posameznikov, ki delujejo v »dobri veri« in tako opravičujejo svoj obstoj, se glavni junak zgodbe Nicholas tako rekoč čez noč znajde v krempljih zakletega kroga nasilja. Ob zakonu močnejšega, ki vlada med dečki in skupinami v Meadow Hillu, se mora novinec soočiti še s ponižanji in krutimi vzgojnimi prijemi in vzvodi osebja doma. Tančice skrivnosti, za katere je slutil, da se dogajajo, se vedno bolj odkrivajo, vse do dne, ko postane tudi sam žrtev izprijenega pomočnika ravnatelja. Ta si namreč v svoje stanovanjske prostore pod pretvezo, ki je celo nepisano hišno pravilo, oziroma kot tedensko nagrado za posameznike vodi gojence, nad katerimi izživlja svojo bolno spolno naravnanost. Za tovrstne obiske so nagrajeni s priboljški (čokolada, cigareti…), za »nepokorščino« pa kaznovani s samico in množičnimi posiljevanji, v katera so vključeni tudi zunanji »prijatelji« gospoda Creala. V pedofilsko mrežo so vpeti celo nekateri policisti in ljudje na visokih družbenih položajih, ki tako vsak s svojim vplivom ščitijo njen obstoj.
S sotrpinoma, s katerima se Nicholas zbliža, načrtuje pobeg, ki se prvič izpridi, a mu kasneje s pomočjo podkupljivih redarjev uspe. Tako se skupaj z Daveyom znajdeta v zunanjem, urbanem svetu, v sočnem slengu ulic, v hitrem ritmu mesta, ki ju začasno skrije in pogoltne vase. Uspe se jima nastaniti pri prijatelju Shineju (Sončku), ljubitelju mehkih drog in s »poslovno žilico«, za katerega morata občasno izmakniti kakšen avtoradio, denarnico ali drugo »malenkost« in mu tako poplačati »najemnino« in ostale nastale stroške. Stvar se zaplete, ko se z zapora vrne Jones, ki pri veseli druščini išče svojo bivšo dekle Stello, živečo pri Sončku že dosti pred prihodom ubežnikov. S prihodom Jonesa se tudi za Nicholasa prične novo življenje, saj ga le ta vplete v vlom lekarne, ki se za vse konča skorajda pogubno, in v druge nečedne posle. Ob kriminalnem druženju pa Nicholas vse bolj spoznava, da z Daveyom nista edina, ki ju je zaznamoval Meadow Hill oziroma početje gospoda Creala. Jones namreč prične po naključnem srečanju s pomočnikom ravnatelja v enem izmed mestnih pubov, kateremu je bil priča tudi Nicholas, okoli sebe zbirati večjo skupino prijateljev, katerih pogovori so strogo zaupni. Zaradi anonimnega opozorila, da nekdo načrtuje umor, ki ga Stella pošlje Crealu, smrt tudi resnično potrka na vrata, vendar postane njena žrtev sama, saj svoje dejanje, da bi zaščitila osumljenega Nicholasa, prizna Jonesu. Pri gonji za morilcem se v navzkrižnem ognju policijske akcije znajde tudi glavni junak, ki tako ponovno pristane v Meadow Hillu. Toda razmere so sedaj povsem drugačne. Creal je namreč prepričan, da je Nicholas tisti, ki ga je s pismom opozoril. In zato, da ne bi imel ponovnih težav z njim, pomaga s premestitvijo v drug dom, kjer vladajo povsem druge razmere.
Tako se Nicholas prične počasi soočati s svojo travmatično preteklostjo. Sovraštvo do sebe, ki ga je razvil zaradi psiholoških mehanizmov kot odgovor na spolne zlorabe, se je ob ljubeči podpori bližnjih (Jenny, prijateljica Nicholasove tragično umrle matere, Michael, stric, ki mu je nudil finančno pomoč za študij, in njegovo dekle Maggie, ki jo je spoznal med študijem in si z njo ustvaril družino in dom) prelevilo v bitko zoper zelo zaprt in zaščiten sistem. Njegovo priznanje in izjava, ki jo je dal na sodišču, je sprožila val preiskovanj in sojenj. Toda kljub temu, da Creal ni bil pravnomočno obsojen, je uspel zaustaviti nekaj, kar se je desetletja dogajalo za zaprtimi zidovi. Nicholas je tako pokopal svoje duhove in dal možnost, da to storijo tudi vsi drugi.
Roman ob poudarjeni družbenokritični noti in psihološki študiji protagonistov ter njihovih razmerij nudi pretanjeno študijo mehanizmov spolnih zlorab in njihovih posledic, katerih najbolj razdiralna je vsekakor izkrivljena samopodoba. V sovraštvu do sebe se napaja nasilje do drugih, ki tako mučene spreminja v mučitelje.
»Zelo rock’n’roll, zelo dopade!«, kot je zapisano na enem izmed forumov kot odgovor na prebrano knjigo in s čimer se tudi sam strinjam.

Glej tudi:

Taksist je nekaj videl s kotičkom očesa, dvignil pogled in kriknil od presenečenja in strahu. Bleda postava je plavala čez cesto proti njemu skozi nalivajoči dež – dobesedno plavala, njena stopala so bila nekaj palcev nad tlemi. In – o moj bog – prihajala je naravnost s pokopališča! Duh? Gospodov angel? Še ena se je pojavila iz grmovja za prvo. Obe sta bili namenjeni proti njemu …
Sveta Marija, Mati Božja. Oh. Moj Bog.
Prekrižal se je – česar ni naredil že petnajst let, odkar je pustil šolo – in potipal za zaganjačem. Skoraj je že odpeljal, ko je spoznal, da sploh nista prikazni; bila sta fanta v pižamah. Vražja stvar! To ni bilo skoraj nič slabše. Fanta, oblečena v pižamo, plavata čez cesto sredi naliva? Sumničavo je pogledal k njunim nogam. Dež je tako močno štropotal na cesto, da se je odbijal in ustvarjal gosto meglico. V pridušeni svetlobi sta bila z bledima, premočenima obrazoma in lasmi pa s premočenimi oblačili res videti kot par duhov.
Mahoma se je zasmejal.
»Naj me vrag!«
Bila sta bolj mokra kot kdorkoli v pižami, ki ga je kdaj videl. Premočena. Pomodrela sta od mraza, kot trupli. Eden od njiju, manjši, se je namenil k avtu, se sklonil in poln upanja pogledal skozi okno. Podoben je bil utopljeni podgani. Ne, se je odločil voznik – ne podgani. Prašiču. Bil je grda zverinica.
Odprl je okno.

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Nicholas Dane.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 15
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 3
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 3

Morda vam bo všeč tudi

Dela avtorja

Goran Vojnović, Keith Gray, Jenny Valentine, Melvin Burgess, Patrick Ness, Mary Hooper, Sophie Mckenzie, Bali Rai, Anne Fine, Suzana Tratnik

Prvič