Smrt, v temo zavita

Mlada pisateljica Samanta Hadžić Žavski svoj romaneskni prvenec posveča smrti. Protagonistko Leno že od malih nog spremlja smrt. Mama ji je povedala, da umrlega s seboj vzame smrt, v temo zavita, in vse od takrat Lena ob izgubi bližnjega vidi postavo smrti, ki je zavita v temo. In smrti je v njenem življenju veliko. Čeprav sama nikoli ni živela v Bosni, deželi očeta in njegovih sorodnikov, tamkajšnja vojna in poboji zaznamujejo njeno celotno družino. Stric je pogrešan, oče postaja vse bolj odtujen in mrk, v vodnjaku skoraj utone njen mlajši brat Tilen, doleti jo tudi izguba starih staršev. S podobnim prehajanjem travm iz roda v rod se zagotovo srečuje marsikatera družina. Lenina materializacija in poosebitev smrti se stopnjuje, saj jo najprej le vidi, se je boji, jo pričakuje, na koncu pa postane celo njena sogovornica. Lenina družina zaradi zazrtosti v preteklost ne opazi, da Lena bije tudi svoje bitke. Zaradi menjave šole in svojega priimka ostaja osamljena ter si obupano želi poiskati družbo. Jedrnatemu pisanju nasproti stojijo ljudski običaji, pesmi in govorne posebnosti, ki izžarevajo pristnost in toplino. Vsako poglavje je uvodoma opremljeno s citatom o smrti, ki nakaže njegovo vsebino. Roman s težko tematiko soočanja s smrtjo prinaša v slovenski literarni prostor svež pogled mlade generacije, ki je posredno in neposredno še vedno obremenjena s travmami in grozotami svojih prednikov.