
Pravljica
Žanr | fantastični roman |
Narodnost | Ameriške literature |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2025 |
Založba | Hiša knjig, HKZ |
Prevod |
Anja Bakan |
Ključne besede | 21. stoletje, Dobro in zlo, Fantastični svetovi, Junaki, Psi |
Žanr | fantastični roman |
Narodnost | Ameriške literature |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2025 |
Založba | Hiša knjig, HKZ |
Prevod |
Anja Bakan |
Ključne besede | 21. stoletje, Dobro in zlo, Fantastični svetovi, Junaki, Psi |
Pravljica je fantastični roman o 17-letnem Charlieju, srednješolcu, ki je preživel zelo težko otroštvo. Pri sedmih letih je tragično izgubil mamo, njena smrt pa je vodila še v propad očeta. Tako je Charlie že kot otrok ostal sam z zapitim očetom in bil prisiljen poskrbeti za vse, kar ga je oblikovalo v odgovornega in skrbnega mladeniča.
Njegovo življenje se še bolj spremeni, ko spozna ostarelega samotarja, gospoda Bowditcha – skrivnostnega moža, o katerem nihče ne ve prav veliko. Postane gospodov negovalec in oskrbnik njegove “Psiho bajte”, kakor so njegovo starinsko hišo že pred leti poimenovali otroci. Charlie se močno naveže na Bowditchevo vedno bolj šibko in staro psičko Radar. Sčasoma ugotovi, da gospodova hiša skriva več, kot se zdi na prvi pogled. Skrivnostna vrtna lopa, iz katere prihajajo nenavadni zvoki, je vhod v povsem drug svet. Charlie se kmalu znajde v novem poglavju življenja – v svetu, kjer je pripravljen tvegati vse za nekaj, kar mu pomeni največ. Bo imela Charliejeva pravljica tragičen ali srečen konec?
Roman raziskuje globine domišljije, vključuje teme ljubezni, poguma, zvestobe, nevarnosti in boja med dobrim in zlom. Pravljica je v osnovi fantastični roman z elementi grozljivega in pustolovskega romana. Bralcu nudi pobeg v bogat domišljijski svet, poln nepredvidljivih dogodkov, hkrati pa spodbuja k razmisleku nad tem, kaj zares pomeni biti junak in kako se heroizem lahko pokaže v vsakdanjem življenju.
Objavljeno: 02.05.2025 21:31:15
Zadnja sprememba: 02.05.2025 21:31:15
Gospod Bowditch je zaprl luknjo, ki vodi sam bog ve kam (ali k čemu), vendar je bil bodisi površen – kar mu ni bilo podobno – bodisi se je ščurkom le uspelo preriniti mimo, kar so dolgo poskušali … recimo že od leta 1920? Oče bi se mi smejal, toda on še nikoli ni videl kot ris velikega ščurka. Pokleknil sem in posvetil med deske. Nobenega ščurka nisem več videl, tudi če so bili prej tam. Samo tiste stopnice so bile, vijačile so se v globino. Takrat se mi je utrnila misel, sprva čudna, čez čas pa niti malo. Pred menoj je bila Bowditcheva verzija Jakčevega čudežnega fižolčka. Ta ni vodil gor, pač pa dol, ampak na drugem koncu je bilo zlato. O tem sem bil prepričan.
(str. 201-202)