| Žanr | fantastični roman |
| Narodnost | angleška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
| Založba | Sanje |
| Zbirka |
Sanje |
| Prevod |
Manca Noč |
| Ključne besede | Dobro in zlo, Identiteta, Izguba, Krivda, Magija, Nadnaravno, Nasilje, Simbolika, Spomin, Travmatične izkušnje |
Introvertiran sedemletnik, rahločuten in sramežljiv, z maloštevilnimi prijatelji, za sedmi rojstni dan od očeta prejme darilo, ljubkega mehkodlakega črnega mucka, ki ga poimenuje Puhek in z njim deli svoje osamljene zaupnosti. A njuno nežno prijateljstvo ne traja prav dolgo, nekdo Puhka kaj kmalu povozi, ta dogodek pa sproži niz neverjetnih in strašljivih dogajanj, ki se zvrstijo v nadaljevanju. Voznika, krivega za smrt mladega mucka, kmalu najdejo mrtvega v ukradenem očetovem vozilu, puščenem blizu Hempstockove kmetije, v tej pa živijo nenavadne ženske, ki tega dne sprejmejo dečka, prav tako pa ga v nadaljevanju pripovedi rešujejo tudi pred novo varuško, ki jo starši sprejmejo na dom, da bi skrbela za gospodinjstvo in pazila na otroke.
Ursula Monkton, navzven prijazna varuška, nad katero so starši dečka in tudi njegova mlajša sestrica več kot navdušeni, nikakor ni, za kogar se izdaja navzven. Je bitje teme, ki se utelesi preko dečkovega telesa v trenutku, ko ta na nenavadnem pohodu z Lettie Hampstock za hip spusti njeno roko, s tem dejanjem pa poruši vzpostavljen obroč varnosti. S prihodom Ursule se zaostri tudi odnos med dečkom in njegovim očetom, priča smo celo hladnemu, grozljivemu nasilnemu dejanju, ki se v dečka globoko zareže in ga travmatsko zaznamuje v vsem njegovem nadaljnjem življenju. Iz pripovedi lahko sklepamo, da o dogodku zatem nihče od njiju ni nikoli spregovoril in je dejanje ostalo nerazrešeno vse do očetove smrti, ta pa je tudi vstopna točka nenavadne zgodbe, ki jo beremo in se v vsej polnosti sporočila, ki nam ga pisatelj vešče in magično posreduje, razgrne šele v zadnji petini romana, kjer nas objame s silo mogočne subtilnosti.
Neil Gaiman, izjemen angleški pisatelj, ki se je proslavil z veščim prepletanjem folklornih in mitoloških vsebin ter nadnaravnega in magičnega s prvinami resničnosti, tudi tokrat ne razočara. Na začetku na videz preprosta zgodba se v svojem zapletanju odvije kot izrazito kompleksno tkivo, zraščeno z vprašanji identitete, dobrega in zla, mladosti in odraslosti, izgube in travme, nedolžnosti in pokvarjenosti ter spomina in nezavednega, literarni junaki, ki jo uprizarjajo, pa so grajeni v kompleksnosti prav teh vprašanj in nezamenljivo edinstveni.
Ocean na koncu poti je čudaška, kruta in srhljiva zgodba, pa vendar hkrati tudi nadvse čar(ob)na, mila in ganljiva.
Objavljeno: 14.11.2024 11:56:43
Zadnja sprememba: 24.11.2024 13:06:30
Videl sem svet, po katerem sem hodil od rojstva, in razumel, kako krhek je, da je resničnost, ki sem jo poznal, le tenka plast glazure na veliki temni rojstnodnevni torti, v kateri gomazijo ličinke, nočne more in lakota. Videl sem svet od zgoraj in od spodaj. Videl sem, da obstajajo vzorci in portali in poti, ki segajo onkraj resničnega. Videl sem vse te stvari in jih razumel in napolnjevale so me, prav tako kot me je napolnila voda oceana.
Vse v meni je šepetalo. Vse je nagovarjalo vse in jaz sem vedel vse.
Odprl sem oči, radoveden, kaj bom videl v zunanjem svetu, radoveden, ali bo kaj podoben notranjemu svetu.
Lebdel sem globoko pod vodo.
Pogledal sem navzdol in modri svet se je pogreznil v temo. Pogledal sem navzgor in enako se je zgodilo s svetom nad mano. Nič me ni vleklo globlje, nič me ni sililo proti gladini.
Malo sem obrnil glavo, da bi jo pogledal, saj me je še vedno držala za roko, nikoli me ni izpustila, in videl sem Lettie Hempstock.
Sprva mislim, da nisem vedel, kaj gledam. Nisem si mogel razložiti. Ursula Monkton je bila iz sivih cunj, ki so plahutale in plapolale in sunkovito tleskale v nevihtnem vetru, a Lettie Hempstock je bila iz svilnatih rjuh barve ledu, polnih malih migetajočih plamenov, na stotine in stotine plamenov.
Pa so lahko plameni pod vodo goreli? Lahko so. To sem vedel, ko sem bil v oceanu, in vedel sem celo, kako. Razumel sem, podobno kot sem razumel temno snov, sestavino vesolja, ki sestavlja vse, kar mora biti tam, a česar ne moremo najti. Zalotil sem se, da razmišljam o oceanu, ki teče pod celotnim vesoljem, kot temna morska voda, ki pljuska pod lesenimi deskami starega pomola: ocean, ki se razteza od vekomaj do vekomaj in je še vedno dovolj majhen, da ga lahko spravite v vedro, če je stara gospa Hempstock na voljo za pomoč, vi pa jo lepo prosite.
Lettie Hempstock je bila videti kot bleda svila in plameni sveč. Spraševal sem se, kako sem bil tedaj, na tistem mestu, videti jaz njej, in vedel sem, da je bilo celo na mestu, ki ni bilo nič drugega kot znanje, to edino, česar nisem mogel vedeti. Da bi, če bi se ozrl navznoter, videl le neskončno število ogledal, da bi za vso večnost strmel sam vase.
Svila, polna plamenov, se je premaknila, počasi, graciozno, kakršno je gibanje pod vodo. Zajel jo je tok in zdaj je imela roke, njena dlan še vedno ni izpustila moje, in imela je telo ter pegast obraz, ki je bil znan, odprla je usta in z glasom Lettie Hempstock rekla: »Res mi je žal.«
»Zakaj?«
Ni odgovorila. Tokovi oceana so zajeli moje lase in obleke kot poletni vetrič. Nič več me ni zeblo in vedel sem vse in nisem bil več lačen in celotni veliki zapleteni svet je bil preprost in razumljiv in zlahka ga je bilo mogoče odkleniti. Tukaj bi lahko ostal do konca časa v oceanu, ki je bil vesolje, ki je bilo duša, ki je bila vse, kar je bilo pomembno. Tu bi lahko ostal za vedno.
(str. 155-157)
