Postopoma zapuščati Misantropolis

Žanrkratka zgodba
Narodnostslovenska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2016
Založba
Ključne besede Čutno zaznavanje, Nagon, Psihologija spolov, Potrebe, Vonj, Krvavitev, Okus, Zloraba, Telesa
Število strani

172

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

5-6 ur

Nagrade

2

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

SVOBODA NI STANJE, TEMVEČ PROCES.

Zbirka petnajstih nadvse nenavadnih kratkih zgodb Postopoma zapuščati Misantropolis pusti s svojim nekonvencionalnim postmodernističnim pristopom vpogleda v človekovo intimo in spolnost prav poseben vtis. Pisatelja zanimajo naravna človeška telesa, zato jih opisuje v vsej njihovi prvinskosti: lepa, mlada, stara, debela, mrtva, kosmata, pobrita, sluzasta, smrdeča, noseča, mehka, topla, utrujena, posiljena, mozoljasta, krvava, umazana in prelepa, …, kot bistvo, središče dogajanja, stik z drugim telesom. Razkrivanje posameznikove intime v njeni brezkompromisni bizarnosti je istočasno razbijanje tabujev naše družbene scene. Čeprav se je avtor z odkritosrčnim pristopom k izzivu znašel na zelo tankem ledu, mu je uspelo ohraniti pravo mero rahločutnosti in bralca obdržati vzhičenega.

“Znoj je tekel z njega nanjo in tako postajal njen. Bolj kot se je mučil, bolj kot je ljubil, bolj mu je telo pod njim vračalo ljubezen. Noben kotiček tistega dekleta mu ni ostal nepoznan. Vpil je vse vonje, okusil vse okuse. Povsod je pustil svoje sledove. Prek absorbacije tekočin in vonjav sta se zlila v eno. V njej je Erik umrl in preko njegove smrti je dekle v njem živelo dalje. Presegla sta lastne končnosti in dokončnosti.” (str. 142)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Postopoma zapuščati Misantropolis.

Kritike

(1)
Aljaž Koprivnikar
Iz telesnosti na poti k svobodi

Davorin Lenko je na slovenskem literarnem zemljevidu nase opozoril že s svojim fragmentarno urejenim romanom pod vplivom postmodernizma Telesa v temi, v katerem je opazno predvsem prepletanje akta pisanja skozi telesni diskurz. Dobro izpeljane medbesedilne navezave, funkcija poetike ob vseprisotni erotiki kot sredstvu človeškega vitalizma ter estetika grdega kot način prevrednotenja sveta so ene od prepoznavnih potez Lenkovega pisanja, zavoljo katerih je za svoj prvenec prejel tako nagrado kresnik kot kritiško sito in se pri tem vzpostavil kot eden bolj izrazitih pisateljev mlajše generacije.

Skorajda obsesivno, a na siceršnjo slovensko prozno ustvarjanje osvežujoče ukvarjanje s tematiko telesnosti, Lenko nadaljuje tudi v zbirki petnajstih kratkih zgodb Postopoma zapuščati Misantropolis, ki jih uvaja citat »Svoboda ni stanje, temveč proces« ter zaokrožuje pot osvobajanja, v večini primerov speljana skozi (med)telesni stik. Na tej smo priča likom, pogosto potopljenim v »postmoderni spleen«, njihovi borbi z izgubo identitete ter dislociranosti v družbenem svetu norm in vrednot, ki jim ne omogoča samouresničitve ali, če se ponovno navežemo na citat zbirke, osvoboditve njihovega jaza. Ob gradnji zgodb s približevanjem in oddaljevanjem likov oziroma teles »Večni krog bežanja od samih sebe, razbitja steklenice jaza in nato ponovnega sestavljanja v tvorbo, ki bo vsaj približno podobna prejšnji« Lenko med seboj postavlja razdiralnost siceršnjega sveta in na drugi strani hotenje po pristnosti – bližini človeškega stika, ki ga pogosto slika skozi manj konvencionalne prizore spolnosti ter estetiko grdega, kar tudi sicer dobro učinkuje kot kontrast siceršnjemu vsakdanjemu svetu. Iz tega možnost svobode oziroma vsaj doseganja le-te Lenko ponuja predvsem preko človeške prvinskosti, ki je ob prizemljeni telesnosti kot primarnem človeškem stiku, prav tako vidna v motivih strahu (»(…)postali smo bitje strahu. / Strah lahko motivira / Strah lahko tudi paralizira, kdo smo in kaj vemo?«), raziskovanju človeških obsesij ter samopreiskovalnemu toku misli posameznih likov in šele omogoča pot k samemu sebi (in drugemu). Ob hotenjih posameznikov, ki fabulativno gradijo delo pa so ne glede na skupne motive (erotika, primarna človeška čustva, izgubljenost in ponovno najdena senzibilnost ter iskanje medčloveškega stika) zgodbe tudi raznolike, Lenko namreč znotraj njih preigrava menjave med prvoosebnim in tretjeosebnim pripovedovalcem, uporablja tok zavesti, ponekod dramsko formo ter fragmentarno izmenjuje prizorišča in čas. Zahvaljujoč temu mu uspe bralca postaviti v mentalno stanje enake negotovosti v kateri se nahajajo tudi njegovi posamezniki – nekje med resničnostjo in neizpolnjenostjo oziroma budnostjo ter sanjami kot denimo v primeru zgodbe Jutranja telesa »To so le telesa, vroča in prepotena telesa, združena v spolnem stiku, le besede, ki so združene v pripoved o odsotnosti pripovedi«.

Pri tem smo podobno kot v prvencu zopet priča prepletanju telesa z besedilom, a je v tokratnem delu vsekakor zaznati večjo pisateljsko samozavest ter neposrednost izpisanega, saj Lenku ob pestrem igranju z besedami uspe med seboj združiti tezo in antitezo v sintetični konec. Ta ob poti osvobajanja prek telesnosti in pisanja »Da včasih življenje ne potrebuje smisla, da tudi ne nekakšnega globljega pomena (…) kajti včasih se kaj zgodi zgolj zato, ker se pač lahko« sicer ne nakazuje možnost končne rešitve pač pa nedokončani proces, a nas prav zavoljo tega nagovarja k ponovnem prevrednotenju naše stvarnosti in postopnemu prehodu v prvobitni stik s samim sabo in drugimi.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 15
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 4
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 2

Dela avtorja

Faruk Šehić, Uroš Zupan, Jasmin B. Frelih, Andrej Nikolaidis, Davorin Lenko, Dragan Velikić, Jurij Hudolin, Suzana Tratnik, Peter Semolič, Ana Pepelnik, Tina Vrščaj, Jure Jakob, Ana Schnabl, Tatjana Gromača

Antologija tesnobe