Psihoporn : ženska. Del 1, Rezilo

Drugo kratko prozno zbirko Davorina Lenka, ki je bila izdana pri Cankarjevi založbi leta 2020, od njegovih predhodnih del verjetno najbolj očitno loči uporaba izključno dialoške forme, brez detajlov in indikatorjev časovne in prostorske dimenzije. Uporaba dialoške forme oz. forme govorice, kot je zapisano na hrbtišču zbirke, Lenku omogoča premik iz pripovedi v govor, kar pa še ne pomeni, da se mu je s tem uspelo izogniti ponavljajočim se idejam in mantram, ki jih dobro poznamo že iz njegovih preteklih del. Lenkova dela zaznamuje nazorna seksualnost, uživanje legalnih in nelegalnih substanc ter prepletanja referenc iz glasbenega sveta, ki  pa so tesno povezan z vsakdanom njegovih literarnih oseb oz. jim to predstavlja eno izmed orodij osmislitev njihove eksistence. Osebe znotraj zgodbenih pogovorov lahko na površini označimo za odklonske ali boje rečeno za tiste, ki prestopajo meje tradicionalnih družbenih tabujev. Lenko že od prvega romana dalje s svojim pisanje legitimira in relativizira šok, ki bralce vabi k nadaljnjemu branju. Tokrat mu dialoško forma kratkih zgodb omogoči posluževanje diskurza še bolj nabitega s surovostjo in neposrednostjo, ki se kaže kot razgaljeno telo. Vseeno pa seksualnost v  nekaj primerih presega polje telesnega in duhovnega užitka, spet drugje pa je seks manifestacija obsesij in ideologij ali pa je zgolj dejanje.

V razdelku Škorpijonov povratnik se Lenko poda na polje kratke kratke zgodbe. Microfiction oz. mikrofikcija je že nekaj let priljubljena v zahodnem literarnem svetu, njena priljubljenost pa zadnjih nekaj let raste tudi pri nas. Najkrajša pripovedna forma, ki naj ne bi presegala 50 besed, se pri Lenku udejanja v posamičnih replikah in sledeč nastavku zbirke v kratkih dialogih. Te so v zbirko vstavljene nekje proti sredini in tako zarežejo v predhodno gostoto  zgodb. Več ali manj pa se ti kratko kratki zgodbeni vložki povezujejo s prevladujočim Lenkovim tropom in delujejo kot odmev že prebranih in prihajajočih se zgodb.

V pogovore Lenko zapleta tako moške in ženske like za katere se zdi, da so popolnoma zaverovani v svoje dojemanje sveta. To je najpogosteje uzrto preko partnerskih, seksualni in pa tudi religiozni oz. verskih vzporednic. Čeprav se na površini zdi, da je njihovo dojemanje samega sebe in razmerja med njimi in drugimi poglobljeno in razčiščeno, globlje kot se spuščamo jasneje je , da so njihove predstave o sebi in svetu ozke, brez prepustne membrane. Prav tako se zdi, da je v njihovem svetu malo prostora za doživljanja in čustva drugih ljudi, če pa se že tako zdi, pa jim ne verjamemo popolnoma.  Morda se ravno v tem skriva njihova ne konformističnost in deviantnost, ki pa se v navideznem premiku družbenih konvencij in norm sprevržejo sama vase in postanejo ravno to kar nočejo, konzervativna. To se zgodi ravno na ravni dojemanja razlik seksualnosti med spoloma, ki ga skuša Lenko razvrednotiti. Seksualnost se je skozi zgodovino sprehajala med poljema javnega in zasebnega, je utrjevala moč in hkrati predstavljala igro preživetja spolov. Pri Lenku pa prihaja ravno do premen teh moči, ko moška stran izgublja nadzor in postaja ranljiva in nesamozavestna te pričenja prevpraševati lastne vrednosti. Nasprotno pa se ženska, predvsem v razdelku naslovljenemu Prosti radikali kaže kot samosvoja, močna, a hkrati manipulativna, tista, ki je lahko, ko gre za prepoznavanje in zadovoljevanje lastnih potreb, na eni strani prasica, na drugi strani kraljica. Seksualnosti, ki je v prvi vrsti fizična, mesena in primarna, se tako  v zgodbah vzpostavlja kot še zadnji branik razlik in iz tega izpeljuje in potencira vse nadaljnje spolno-družbene prepade.