Permafrost

Žanrdružbeni roman, družbenokritični roman
Narodnostslovenska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2017
Založba
Ključne besede Družinski odnosi, Odnosi med spoloma, Slovenci, Zgodovina
Število strani

302

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

10-11 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Sedmi roman avtorja, ki je tudi spodaj podpisani zelo ljub, je kompleksno delo in morda obeta pisatelju četrtega kresnika. Naslov je termin iz geologije in pomeni trajno zamrznjena tla. Delno se to nanaša na okostje človeka iz bronaste dobe, zakopanega v triglavski ledenik, ki ga je vojnega leta 1944 našel mladoletni partizanski kurir – eden od junakov romana, delno pa na ledeno zmrzal, v katero človeška srca okujejo stiske življenja. In prav za opazovanje in opisovanje le-teh je Andrej Skubic mojster. Tokrat je tudi popotnik v času, saj se zgodba razteza od druge svetovne vojne pa do konca 21. stoletja. Takrat upokojenemu izraelskemu vojaškemu poveljniku, ki mu je nedavno umrl oče, pridejo pod roke zapiski Slovenca Marka Potokarja. Datirani so v 2. desetletje 21. stoletja, nahajali pa so se v dosjeju polkovnikovega deda. Pregledoval ga je za potrebe raziskovanja družinske zgodovine, Slovenčevi zapiski pa so mu vzbudili zanimanje ne le zaradi pridiha skrivnosti in eksotike, ki ga povzroči omemba Slovenca v podatkih o Izraelcu, ampak tudi zaradi podobne življenjske usode. Tako kot polkovnik je tudi Marko žaloval za umrlim očetom, oba sta zapustili ženi in oba sta trpela zaradi odtujenega odnosa z otroki. Markov oče je bil prav tisti mladi kurir, ki je ob spremljanju sovjetskega odposlanca na poti z Gorenjske na Primorsko naletel na zamrznjenega človeškega prednika. Ker je bil ruski gost po poklicu arheolog, je organiziral sredi vojne vihre skoraj fantastični prenos ostankov v Sovjetsko zvezo, tam pa se je za obema, za staro in novodobnim človekom, izgubila vsaka sled. Marko po očetovi smrti pospravlja očetovo zapuščino in si želi dognati, kaj natanko se je zgodilo z najdbo. Sledi ga popeljejo v Izrael, tam pa vzbudi pozornost varnostnih služb, ki mu sledijo na vsakem koraku, mu prisluškujejo in ga popisujejo. Na lovu za reliktom postane relikt tudi on sam, potem ko skoraj sto let kasneje podatki in zapiski o njem pridejo v roke izraelskega poveljnika. A vse to so le okvir in temelji zgodbe, v katero avtor vgradi najpomembnejše družbene anomalije slovenske polpretekle zgodovine in najnovejše sodobnosti, od povojnih pogojev do izbrisanih, beguncev in porasta neonacizma, vse skupaj pa preplete s podrobno analizo medosebnih in družinskih odnosov.

“Tisti, ki so vojno doživeli, vedo, da gre za resno, umazano delo in da so vse tiste smrti velike samo za tistega, ki je bil ubit. Če širše pogledaš, pa gre za posel, ki ga nekdo hoče in se mu splača; v njem pa tekmuje tudi cela kopica amaterskih entuziastov. Ali pa obratno: začnejo amaterski entuziasti,potem pa velike ribe v tem odkrijejo izjemno poslovno idejo. Na koncu, ko so entuziasti oropani življenj ali iluzij, so vsi borci lahko srečni le še zato, ker so sami ostali živi in niso na mestu tistega drugega, ki ni. V boju jim je pogum dajala zavest, da ubijajo za tako vrsto domovine, kakršno si predstavljajo ali kakršna jih plačuje. Bežijo tisti, ki si te domovine ne znajo predstavljati oziroma vedo, da take, kot si jo predstavljajo, ne bodo mogli uveljaviti; tisti, ki bi radi samo živeli. V vsakem primeru gre v tem poslu za to, da moraš nekoga ubiti. Po možnosti tistega, ki ti gre na živce.” (str. 105)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Permafrost.

Kritike

(1)
Goran Potočnik Černe
Skubic roman Permafrost otvori s stavkom: »Včeraj mi je umrl oče, in danes me je iz Rusije poklicala bivša žena.« Spomnimo se, kako je Albert Camus vpeljal svojega Tujca: »Danes je umrla mama. Morda včeraj, kaj jaz vem.« Tako kot Camusov tudi Skubičev vstop na en mah razkrije eksistencialno podstat romanesknega dogajanja in ob tem poda ključ za razumevanje notranjega sveta in doživljanja protagonista romana.

»Včeraj mi je umrl oče, in danes me je iz Rusije poklicala bivša žena,« se upokojenemu polkovniku izraelskih oboroženih sil Avishaiu Bronfmanu izpiše na bralniku, ko si naloži enega od dokumentov iz obsežne dokumentacije o svojem dedu. Stavek ga »presune«, kot nam zaupa. Ne, ker bi ga izrekel ali zapisal njegov ded Levi, genetik, ki se je iz Ruske federacije po znanstvenem škandalu 'umaknil' v Izrael. Tudi ne toliko zaradi tega, ker ga je pred sedmimi desetletji (roman se dogaja nekje proti koncu 21. stoletja) izrekel neki Marko Potokar nekje na drugem koncu Sredozemskega morja. Ampak zato, ker kar se da natančno popisuje »moj točno tisti trenutek«. Tako kot je Marku umrl oče in ga je ob tem žalostnem trenutku iz Rusije poklicala njegova bivša žena Žana, tako je tudi Avishaiu umrl oče, temu pa je naslednji dan iz Rusije sledil klic njegove bivše žene Svetlane.

(To, da se roman dogaja v prihodnosti, nima izstopajoče teže. Ne uporablja forme (anti)utopije, da bi tako preko obvoda, z distance lažje razložil današnji čas. Razen nekaj tehnoloških inovacij, kot je, recimo, telefoniranje prek holograma, je svet 70 let v prihodnosti neverjetno, skorajda dolgočasno podoben današnjemu: enake osebne stiske in zagate v medsebojnih odnosih, enaka družbena stremljenja in enaki poudarki svetovne politike – Izrael vs. arabski svet. Niti sledu o vojaški in ekološki svetovni katastrofi ali migrantski superkrizi, ki se danes napovedujejo za tisti čas. Niti sledu o silni preobrazbi človeške zavesti, ki se danes pričakuje in zahteva za tisti čas. Prej bi lahko rekli, da Skubic matriko dela sedanjega časa uporabi, da razloži del sveta in časa v prihodnosti.)

Marka in Avishaia ne povezujeta le izgubi očetov in klica njunih žena. Kljub temu, da ju vodijo in določajo različni, že kar nasprotujoči si motivi in goni, se jima, sicer v popolnoma različnih (družbenih in osebnih) kontekstih, dogodi podobna osebna zgodba, determinirana z enakimi poudarki. Ambivalenten odnos z očetom, propadel zakon, odtujeni otroci. Poleg tega se liniji njunih družin na določeni točki srečata (Markova se na tej točki tudi konča). Tako Marko kot Avishai poskušata narediti nekakšen obračun, poračun življenj svojih prednikov. Avishaia muči dedov nenadni odhod iz Rusije in s tem povezani zavoji njegove kariere genetskega znanstvenika. Marko se nikakor ne more sprijazniti z očetovo partizanščino, njegovo udeležbo v krvavih dogodkih takoj po vojni, predvsem pa z v skrivnost odetim dogodkom proti koncu vojne vihre sredi slovenskih Alp. Njegov oče je kot vodič predstavnika Rdeče armade našel več tisoč let staro in v ledu popolnoma ohranjeno človeško truplo. In ravno iskanje odgovorov na to, kaj se je s tem truplom dogajalo, po tem, ko je bilo v tajnosti odpremljeno v Moskvo, ga pripelje v Izrael, k Avishaijevem dedu, enigmatičnem genetiku.  

To časovno, topološko in družinsko prešitje njunih življenj Avishaija »presuni«. Ne zaradi tega, ker bi verjel v višjo usodo, v smislu, da se zgodovina vsake toliko časa za izbrance te iste zgodovine ciklično ponovi, ali v kakšno drugo obliko nadnaravne determiniranosti. Ne, kot se Avishai samooceni, bi težko »našli bolj prozaičnega človeka od mene«. Je vojak, ki uboga ukaze in se zaveda, da je potrebno stvari preprosto narediti. Velikih besed v ozadju pa ne vidi in ga niti ne zanimajo. A ravno ta, pravzaprav samo ta prozaičnost, neelastičnost, asketskost duha, se lahko odzove, tako kot se, ko se omenjeni stavek zabliska na ekranu brskalnika. Občutek presunjenosti Avishaijevo zavest naseli, ker prešitje z Markovo zgodbo njemu samemu odpre lastno zgodbo. Prešitje ga odpre samemu sebi, saj s tem nastane neki nov pomen, neki nov označevalec, ki omogoči nov pogled nazaj oziroma v Avishaijevem primeru sploh omogoči pogled v preteklost. Avishai z Markovo zgodbo začne samoreflektirati svojo zgodbo, svoj permafrost.

Kot nas učita geologija in ekologija, so permafrost trajno zamrznjena tla. Pri čemer se zgornja tanjša plast ob poletjih stopi v močvirje. Zato morajo, kot pove nekdo Avishaiu, hiše na permafrostu postaviti na stebrih, ki segajo vse do trajno zamrznjenega dela permafrosta. Tako hiša obstoji trdno na mestu, tudi, ko se zemljišče čez poletje spremeni v blato in močvirje. In takšni stebri, takšni distančniki določajo Markovo razmerje z ženo in odnos s sinom Lukom ter Avishaijevo razmerje z ženo in odnose z otrokoma Davidom in Gilado. Ti stebri tako enemu kot drugemu omogočajo varno razdaljo, da v družinskih odnosih ne potoneta v nevarna 'močvirja' bližine. Bližina je nevarna, saj je lahko lepljiva, blatna, umazana. Avishai pa si je življenje uredil tako, da je svoje fundamente postavil onkraj te bližine, pod mehkobo, pod močvirjem, tja, kjer sta hlad in led. In Avishai se ujame v to zanko varne razdalje na eni strani in pomanjkanja bližine na drugi strani. In izgubi. Ko Avishai razmišlja o tem, ali je njegov ded izdal domovino Rusijo, kjer se je rodil in delal, pravzaprav ugotovi, da sam ni izdal svoje domovine Izraela, je pa na celi črti izdal svojo družino. In ti distančniki so hudič, saj deluje tudi z druge strani. Avishai s hčerko Gilado, odkar se je z mamo preselila v Rusijo, tako rekoč nima stikov. Bolj natančno rečeno. Hčerka Gilada, odkar se je z mamo preselila v Rusijo, z očetom nima stikov. Razen v zadnjem času, ko mu nenapovedano in brez komentarjev v SMS-ih pošilja svoje kratke hermetične pesmi. Ko jo Avishai po več poskusih vendarle dobi na telefon-hologram, in si s tem obeta otoplitev odnosov, mu Gilada odčita ekološko lekcijo: permafrost mora ostati zamrznjen. V nasprotnem primeru sledi ekološka katastrofa. Njun odnos mora ostati tak, kakršen je: razmejen z distančniki. Otoplitev bi prinesla le lepljivost, blato in močvirje. Edino, kar prenese občutljivo ekološko ravnovesje med očetom in hčerko, so kratke, v SMS zapisane hermetične pesmi. Življenje ni dialektika, življenje ni vpeto v dramski lok. Je bolj kot ne enolični purgatorij. Vsaj za Avishaia.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 35
Komentarji: 0
Število ocen: 2
Želi prebrati: 2
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1

Morda vam bo všeč tudi