Sončni vzhod z morsko pošastjo

Žanrdružbeni roman
Narodnostirska literatura
Kraj in leto izidaV Ljubljani, 2000
Založba
Zbirka XX. stoletje
Ključne besede Irci, Očetje in sinovi, Odnosi med spoloma
Število strani

202

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

6-7 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Še preden se je Neil Jordan uveljavil kot režiser svetovnega formata, je bil pisatelj in to še vedno ostaja. Zelo dober pisatelj, kar je Slovencem nedavno dokazal z romanoma Utopljeni detektiv in V koži drugega, nekoliko dalj nazaj pa z delom Sončni vzhod z morsko pošastjo. Dogajanje se izmenjaje vrši na španskem in irskem ozemlju. Družbeno politično so to obdobja še mlade Irske republike, španske državljanske vojne in druge svetovne vojne, v kateri je Irska zavzela nevtralno pozicijo. To okolje predstavlja ozadje, na katerem avtor gradi intimne svetove svojih literarnih likov. V ospredju je filigransko razdelan odnos med očetom in sinom, ki zasenči vsa ostala razmerja. Njun odnos je osnovna rdeča nit romana in poteka skozi različne razvojne stopnje. Te se med seboj precej razlikujejo, od odtujenosti, preko skrajne nenaklonjenosti in skoraj sovraštva do na novo odkrite ljubezni. To velja predvsem za emocionalno stanje sina Donala, ki je tudi prvoosebni pripovedovalec in poznamo predvsem njegov zorni kot. Donalovo otroštvo je bilo zaznamovano z materino smrtjo, oče pa je bil resen in vase zaprt človek, ki ni znal govoriti o zadevah srca, kot preberemo na nekem mestu v knjigi. Ženina bolezen in posledična smrt sta ga hudo prizadeli, a to ni bila edina izguba. Opeharjenega se je počutil tudi v širšem, družbenem smislu, ko je zmagovit boj za irsko neodvisnost, katerega udeleženec je bil, izzvenel v kruti državljanski vojni. Ko v njuno življenje vstopi učiteljica klavirja Rose, se v njun odnos priplazita ljubosumje in rivalstvo. Oče ji kavalirsko dvori, v fantiču pa se prijateljstvo in občudovanje nekaj let starejšega dekleta sčasoma prelevita v ljubezen. Ko Rose prejme očetovo snubitev, se Donal odloči pridružiti se mednarodnim odredom prostovoljcev v španski državljanski vojni. Tega ne stori zaradi ideologije, ampak zato, da bi kaznoval oba, očeta in Rose. Špansko obdobje se zdi kot dolgo čakanje na eksekucijo, ki se vleče skoraj skozi polovico romana. Pisatelj nam ne prihrani grozljivih prizorov iz vojne, ki se izmenjujejo s tistimi iz Donalovega spomina na Irsko. Ko se izmaže iz vojnega pekla in se iz popolnoma razčlovečenih razmer vrne na Irsko, se čudi, kako se tam ni nič spremenilo. Takrat še ne ve, da se je situacija popolnoma spremenila doma, kjer najde očeta ohromljenega po možganski kapi. Čeprav še vedno vključuje Rose, se njun odnos popolnoma spremeni. Sin postane starš in oče postane otrok, vsaj navidezno. Očetova ljubezen do sina je namreč brezkompromisna in Donal bo končno dojel njene razsežnosti. Za občutenje te dimenzije pa bo potrebno prebrati roman in uživati ter trepetati ob vseh podrobnostih ljubezenskega trikotnika.

Glej tudi:

“Bila je več oseb, sem odkril. Bila je Rose, kakršno sem videl prvi dan, ko je s štrenastimi lasmi vstopila v hišo in so se ji nogavice sušile okoli štedilnika, Rose s smejočimi očmi na neprisiljen, dekliški način, ki je obetal prijateljstvo, s smehom, ki je poskušal biti starejši, kot je bila v resnici. Bila je Rose, kakršno sem srečal tisti dan, ko sem se vrnil, ženska v hiši nekoga, gnana od usode, ki je prihajala od zgoraj, raztresena, z nepočesanimi svetlimi lasmi in zaskrbljenim pogledom. In potem je bila še Rose s čudovitim in izostrenim čutom za lastne užitke, Rose, ki je znala reči ne, počakaj in stisnila zobe, kot da bi mogla mišično odrevenelost, ki je plala v njej, podaljšati za večno in ji je zelen soj prišel v oči, kot bi imela v svoji notranjosti obžarjen gozd. Ob določenih popoldnevih je bila tista Rose, kakršno je nakazovalo njeno ime, kot rože na obledelih zavesah in vzorčastih oblekah, docela ljubka navzočnost v neobičajni razporeditvi tistega gospodinjstva. V dneh, ko se je z obale privlekla prosojna meglica in je skoznjo le sem ter tja prodrlo sonce, napolnjujoče sobe s srebrno, elegično svetlobo.” (str. 125)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Sončni vzhod z morsko pošastjo.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 67
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1

Dela avtorja