Besede nad oblaki

Stvari se zgodijo in potem se odzgodijo, pravi v petem poglavju z naslovom Hudičevo delo eden od partnerjev, ki potujeta v Avstralijo po otroka. In še, da je svet pač nastal, ne vemo kako, in zdaj obstaja. In na tem ljubem svetu živijo milijarde ljudi in vsak od njih nosi s seboj svojo zgodbo. Ali pa so zgodbe omejene, in se nas lahko razvrsti v samo nekaj zelo podobnih življenjskih scenarijev? Pot do Avstralije, kamor so namenjeni potniki in so trenutno na letu 2191 iz Londona v Singapur, je dolga. Naključja so se skrila pred usodo, ki zavrti pogovore med potniki v prevpraševanje tega, kar nosijo globoko v sebi, kar se je tam naselilo kot posledica življenjskih odločitev. Vprašanje o tistem, kar nam (še) ne morejo vsiliti s tehnologijo, to je naše dojemanje in možnost svobodnega mišljenja, dopolnjuje vprašanje o tem, zakaj nekateri tega nikakor nočejo uvideti. Tega namreč, da imajo možnost izbire med pohlepom in skromnostjo, med egoizmom in skrbjo za druge, maščevanjem in odpuščanjem. Imamo en sam planet, prelep in samozadosten, ki bi z lahkoto preživel brez ljudi. Tudi teh, ki nastopajo v romanu. Na njem bo nekoč prostor le za tiste, ki razumejo objemanje med človekom in tigri. In ti razumejo tudi zapovedi planetarnega boga. Brez posmeha, prosim, drugače lahko strmoglavimo!