Osmo življenje : (za Brilko)

Epska saga sedmih generacij gruzijske rodbine Jaši je mogočna, večplastna pripoved o življenju v nekdanji sovjetski republiki v zahodnem Zakavkazju. Svoji nečakinji Brilki jo pripoveduje Nica, povod za nastanek zgodbe pa je Brilkin pobeg od doma. Skozi čustveno, živo tetino pripovedovanje se izkaže, da se nekatere usode Brilkinih prednic prepletajo in ponavljajo iz generacije v generacijo, a ne najdejo poti iz začaranega kroga. Hrepenenje po neizživeti ljubezni se zaradi kompleksnih družbenih okoliščin izlije v nepričakovano zavračanje in hlad duševno ranjene srčne polovice. Nerojeni otroci se v nočnih morah prikazujejo čustveno otopelim ženskam, ranjenim od grozljive izkušnje. Zasanjane matere se nikakor ne znajdejo v svoji novi vlogi, svojo prihodnost so si predstavljale drugače. Izdajalce po komunističnem vzoru doseže neopisljivo kruta roka pravice. Vse to pa kot rdeča nit povezuje domnevno prekletstvo skrivnega družinskega recepta za vročo čokolado, ki pogubi vsakega, ki jo poskusi in po njeni sladkosti ponovno zahrepeni. Zgodovinski okvir te literarno bogate mojstrovine je krvavo 20. stoletje. Priča smo mnogim naglim političnim spremembam nam oddaljenega naroda, kot so ruska revolucija in ustanovitev Kavkaške demokratične federativne republike, kratkotrajna neodvisnost Gruzije v letih 1918 – 1920, gruzijsko-armenska vojna, ruska državljanska vojna, ustanovitev Gruzijske sovjetske socialistične republike, študentski protesti ob izvajanju destalinizacije, ki sledi Stalinovi smrti, razpad Sovjetske zveze, neodvisnost Gruzije 1991 in ponovno državljanska vojna. Poglavja, poimenovana po glavnih osebah romana, si sledijo tako, da je v vsakem v ospredju član rodbine, ki se v tistem obdobju na svoj način prebija skozi zanj odločilno življenjsko okoliščino in je hkrati v poglobljenem odnosu z ostalimi. Dogajanje je intenzivno in vznemirljivo, sledimo mu stran za stranjo, pri tem pa vsebina ohranja svojo osupljivo napetost.

Tretji roman pisateljice, gledališke režiserke in scenaristke gruzijskega porekla, rojene v Tbilisiju v 80. letih, je v bil v nemškem izvirniku izdan leta 2017 in je bil nominiran za Bookerjevo nagrado, za zdaj je tudi edini preveden v slovenščino. Nino Haratišvili, ki že od leta 2003 živi v Nemčiji, je za svoja dela prejela vrsto literarnih nagrad.