Človek pod ulico
| Žanr | kriminalni roman, psihološki roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Dob, 2026 |
| Založba | Miš |
| Zbirka |
Sledi |
| Ključne besede | Alkoholizem, Morilci, povojni čas, aktualni čas, Truplo |
| Žanr | kriminalni roman, psihološki roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Dob, 2026 |
| Založba | Miš |
| Zbirka |
Sledi |
| Ključne besede | Alkoholizem, Morilci, povojni čas, aktualni čas, Truplo |
Eden najbolj vsestranskih in aktivnih slovenskih literarnih ustvarjalcev Vinko Möderndorfer se med bralce vrača z napeto urbano kriminalko Človek pod ulico, kjer prvič spoznamo višjega policijskega inšpektorja in kroničnega alkoholika Maksa Vebra, ki se nahaja v hudi eksistencialni krizi. Zaradi odvisnosti od alkohola je bil več mesecev na zdravljenju, ki se vsaj na prvi pogled izkaže za uspešno, toda Veber v sebi še vedno čuva močno potrebo po pijači; večere preživlja v odmaknjeni beznici Medenina, kjer med drugim spozna simpatično Sonjo, mamo samohranilko, in se z njo zaplete v (kar se sprva zdi) afero za eno noč. Takoj naslednji dan pa je Veber, ki se vrne v službo, takoj postavljen pred primer, ki ne deluje preveč zapleteno; na gradbišču je najdeno truplo osebe, ki naj bi bila žrtev medvojne ali povojne likvidacije. Inšpektor je odločen, da bo identificiral žrtev in poiskal njene svojce, vendar pa je kmalu zatem na istem območju najdeno še eno truplo, tokrat sveže in po kosih položeno v vrečke za smeti. Veber se ob pomoči svojih kolegov, med katerimi sta tudi njegov tekmec Tone, ki mu je »speljal« bivšo ženo (četudi se je z njo zapletel v času, ko se je ta od Maksa že zdavnaj ločila), in privlačna pripravnica Klarisa loti preiskave (morebiti) dvojnega umora, pri tem pa se začneta prepletati temačna preteklost in skrivnostna sedanjost …
S Človekom pod ulico se Möderndorfer znova izkaže kot mojster ustvarjanja psiholoških profilov antijunakov, ki se znajdejo sredi napete, hitro berljive in hkrati poglobljene kriminalke, ki bralca drži v napetosti vse do zadnje strani.
Objavljeno: 22.10.2026 08:13:29
Zadnja sprememba: 22.10.2026 08:15:42
In tam zagledam; črno. Veš, črno plastiko. Sem mislil, da so policaji pozabili kakšno svojo reč. Aparaturo ali kaj. Ugasnem bager in grem dol. Se sklonim, pogledam. Plastika. Mrzla. Lahko da so samo smeti. To bi lahko kar zakopal. Ampak mi nekaj reče, da naj pogledam. In raztrgam plastiko, takšna malo debelejša vreča za smeti, sem se mučil, da sem jo raztrgal, in vidim… Pazi! Prste. Roko. Najprej sem pomislil, da je lutka. Roka od ene tiste lutke, ki jih imajo v izložbi. No, pa je šef rekel, naj vseeno pokličemo policijo. Ni bila roka od lutke. Zdaj je pa spet šotor tu. Najbrž nas bojo začasno poslali na drugo gradbišče. Ker to bo pa trajalo. Sigurno, veš.
(str. 104)