Jaz sem Gaj : o tem, kdo sem, kakšen sem. In podobno
Žanr | družbeni roman, mladinski roman, psihološki roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2024 |
Založba | Pivec |
Ilustracije |
Roman Ražman |
Ključne besede | Istospolnost, Medvrstniško nasilje, Mladostniki, Prijateljstvo, stiska |
"Pomembno je, da razmišljamo o življenju, sicer ga ne moremo spremeniti"
Petnajstletni Gaj ima tisoč in eno skrb. Počuti se drugačnega. Da bi mu bilo za odtenek lažje in da bi razvozlal oz. bolje razumel svoje misli in občutke, začne pisati dnevnik. V njem je popolnoma odkrit. Piše o svoji družini, o prijateljih, o tem, da še nikoli ni bil zaljubljen itd. Razkrije pa tudi bolečo skrivnost, o kateri težko govori, bil je namreč žrtev nasilja nekdanjih sošolcev. Ima skrbno mamo in očeta, ki veliko dela. Ves čas se mu zdi, da je njegova družina drugačna in da mu starša nekaj prikrivata. Pa čeprav je na videz vse v redu, še preveč popolno. Mama je namreč na skrivaj žalostna, oče pa veliko zdoma.
Jaz sem Gaj je odlična mladinsko branje slovenskega avtorja, ki podrobno opiše notranji svet glavnega junaka. Knjiga je nepredvidljiva, a hkrati tudi zelo življenjska in o njej razmišljamo tudi, ko jo že odložimo.
Objavljeno: 06.08.2024 11:15:18
Zadnja sprememba: 20.08.2024 10:51:46
Spraševati sem se začel, zakaj sem pomislil, da sem posvojen, ko je vendar jasno, da nisem. Najbrž zato, ker se kljub vsemu nisem počutil dobro. Naša družinica je idealna, nobenih prepirov, vse je ok, ampak jaz sem se vseeno počutil kot nekakšen tujec. Ne, tujec ni prava beseda. Počutil sem se, in se še počutim, kot da sem drugačen, kot da je z mano nekaj drugače kot z ostalimi. In tudi naša družina je drugačna. Zelo drugačna. Preveč idealna. Preveč brez konfliktov. Čeprav je mama vedno dobre volje in brez skrbi, čutim, da je žalostna. Ja, žalostna. Včasih, ko gledava televizijo, ji pogled mimo televizijskega ekrana odtava nekam daleč, zelo daleč. In v očeh se ji naberejo solze. Delam se, da ne vidim.
(str. 73)