Karl Ove Knausgård

Moj boj

4,6

(16)

Žanr	avtobiografski roman, spomini
Narodnost	norveška književnost
Kraj in leto izida	Ljubljana, 2015
Založba	Mladinska knjiga
Ključne besede	Odraščanje, Alkoholizem, Smrt, Očetje in sinovi, Čiščenje, Družina
Prevod	Darko Čuden

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Poišči podobne knjige... Poišči druge knjige tega avtorja...

Lahkotna

Zahtevna

Resničnejše od resnice

Zdi se, da med bralci leposlovja dandanes niso najbolj zaželene nenavadne in domiselne zgodbe, temveč popisi življenja, kakršno je. Tak je Brucknerjev Pridni sinko, pa Knjiga mojih življenj Aleksandra Hemona, Leto petelina Tereze Boučkove, bolj poetično Otroštvo Mihe Mazzinija… in tudi Knausgårdov Moj boj. V prvem delu serije (vseh delov je šest, sicer – kot se sam opiše – redkobesedni človek je napisal o svojem življenju 3600 strani!) je bralcu omogočeno vstopiti v avtorjev miselni svet in tako videti in začutiti njegov dejanski svet brez olepšav in filtrov; kljub temu, da je delo nedvomno spretno napisano, je pravi razlog za hlastno branje in za silen uspeh Knausgårdove življenjske epopeje Moj boj nedvomno občutek, da je popolnoma vse res, resnica pa je povedana z izbiro najbolj optimalnih od vseh možnih besed. V prvem delu se avtor ukvarja z odnosom do smrti v zahodni civilizaciji, esejistična pripoved postopoma preide na spomine na obdobje odraščanja in opise odnosov, predvsem z očetom, in se zaključi s soočanjem z očetovo smrtjo. Dogodke okoli očetove smrti preglasi detajlno in boleče opisovanje čiščenja, kar počneta z bratom pri babici, s katero je oče v letih pred smrtjo do skrajnosti nezmerno popival. Opisi družinske svinjarije in njenega očiščevanja v svoji bizarni šokantnosti in hkratni prepričljivosti so hipnotični in katarzični, presunljivost pripovedi pa bo v bralcu odzvanjala vse do težko pričakovanega prevoda drugega dela.

Glej tudi:

Prispeval(a): Veronika Vurnik Škrabec, Mestna knjižnica Ljubljana

“Vzvratno je zapeljal nekaj metrov na cesto, obrnil in jo mahnil iz mesta. Gretje je šumelo, gume so škripale po asfaltu. Kot ponavadi je vozil hitro. Z eno roko je držal volan, druga mu je počivala na seežu ob prestavni ročici. Meni pa je v želodcu drhtelo, ves čas me je po malem obhajala sreča, kajti še nikoli se ni zgodilo, da bi me branil. Vedno se je obregal ob moje vedenje Pred vsakimi poletnimi in božičnimi počitnicami me je bilo strah več tednov vnaprej. Najmanjša pripombica v spričevalu ga je razkačila. Enako je veljalo za roditeljske sestanke. Ob najmanjši omembi, da klepetam ali da nimam urejenih zvezkov, je vzrojil. Da ne govorim o redkih primerih, ko sem domov prinesel opomin. Bil je sodni dan. Bil je pekel.” (str. 62)