Na robovih : o užitkih branja in pisanja

Naravnost fascinantno je, da lahko neki avtorici v današnjih časih uspeva ohranjati popolno anonimnost, in to kljub svetovni prepoznavnosti in velikemu uspehu, ki ga uživajo njena dela. Eleni Ferrante to uspeva. O avtorici monumentalnega neapeljskega cikla in drugih romanov (Dnevi zavrženosti, Zlagano življenje odraslih, Izgubljena hči, Nadležna ljubezen) še vedno ne vemo ničesar, ne poznamo niti njenega pravega imena. In vendar nas v svojem zadnjem delu, zbirki štirih esejev z naslovom Na robovih, spusti bliže kot kdaj koli prej. V teh svojih razmišljanjih, spisanih v značilnem ferrantejevskem slogu, nam ponuja vpogled v svoj bralski in pisateljski razvoj, v književna dela in avtorje, ki so pomembno vplivali nanjo kot pisateljico, v vse, kar je oblikovalo njen bralski in pisateljski jaz. Začne pri rani mladosti, ko sta jo zaznamovali grozeči rdeči črti na robovih papirja v zvezkih (»želja, da bi ju prestopila, in hkrati strah pred tem«), in nam predstavi avtorje/-ice, verze in odlomke, ki so nanjo pomembno vplivali. Med drugimi omenja Virginio Woolf, Gertrude Stein, Emily Dickinson, Ingeborg Bachmann in Danteja. Dotakne se svojih prvih pisateljskih poskusov, opisuje užitke in sočasne napore, ki spremljajo pisateljsko ustvarjanje: vsak pisatelj se vedno znova sooča s težavnostjo, če ne kar nezmožnostjo prevajanja resničnosti v besede. Da se podobe prelijejo v misli, te pa v jezik, je potrebno veliko napora in pisateljskih sposobnosti, včasih pa ta naloga kljub vsem prizadevanjem niti ne uspe. Sama pozna predvsem dva načina pisanja: pohlevnega in silovitega. Prvi je tisti, ki ostaja znotraj meja rdečih črt, drugi pa jih prestopa, sega čez robove. Ferrante nam ponudi tudi vpogled v snovanje neapeljskega cikla in ko opisuje junakinji Lenù in Lilo, vidimo, da se prva poslužuje predvsem prvega načina pisanja, druga pa s svojim pisanjem (in tudi obnašanjem nasploh) kar naprej prestopa meje in robove. Kot napiše Ferrante, Lilino pisanje Lenù tako presune, da se mu vse življenje poskuša približati.

Obvezno branje za vse literarne ustvarjalce, ki se trudijo resničnost in svet okoli sebe pretopiti v jezik (in se ob tem soočajo z včasih nečloveškimi napori in celo nezmožnostjo), pa tudi za vse ostale, zlasti tiste, ki so uživali v potapljanju v romaneskne svetove te skrivnostne italijanske pisateljice.