Globoko v gozdu : o intimnem in divjem

Irena Štaudohar, dramaturginja in novinarka, se je v svoji četrti knjigi (poprej so izšle Magija za realiste, Kaj hoče ženska? in Fižolozofija) spoprijateljila z naravo, intimnim svetom in doživetji, z misterioznim okrog nas in mitičnimi zgodbami, ki že od nekdaj razlagajo življenje človeka, njegova dejanja, občutja, vzroke zanje in posledice le-teh. Pred nas razgrne številna vprašanja. Na nekatera odgovori sama, pri tem ji pomagajo tudi literarni ustvarjalci, umetniki, na nekatera pa si moramo odgovoriti sami, s svojimi lastnimi občutki, izkušnjami. Knjiga je napisana magično, hipnotično in meditativno. Avtorica razmišlja globoko; ob tem sem se spomnila razdalj med drevesi v gozdu, kjer je, tudi, če dve drevesi rasteta še tako blizu skupaj, vedno prostor za pogled v daljave na drugi strani debla, kjer letijo le svobodne misli.

Knjigo esejev avtorica začne z zelo intimno zgodbo o očetovi smrti. Ta je povezana z zimo in gozdom, s potjo k mali deklici, njegovi veliki ljubezni. Sledi trinajst esejev, v katerih razmišlja o barvah, pisanju, medvedih, drevesih, jezerih, romantiki, o duhovih in slikarkah, strasti in vsem, kar se nahaja izza krožnice, ki obdaja varno in znano, preverjeno. Tam je namreč drug svet, svet nepoznanega in nedokazljivega. Vanj se lahko naselimo, ko se prepustimo, ko se spustimo v globino, najsi bo ta izven ali v nas samih. A tudi tam nas čakajo meglice, ki so sicer čudovite, a prijeti jih ne moremo. Lahko se samo čudimo ustvarjenim svetovom, ki so nastali na podlagi raziskovanj, izkušenj in razmišljanj o metafizičnih vprašanjih. Pri tem ima nadvse pomembno vlogo narava, kajti vsi njeni deli, živi in neživi svet, sooblikujejo človeka in njegovo osebnost. Ko hodimo v naravi, se naša telesa obnašajo drugače, in če ob tem pustimo mislim svojo pot, lahko kmalu občutimo tudi svobodo povezanosti s celotnim kozmosom.  A kako se vrniti v realni svet, kjer smo vse bolj in vse prevečkrat odtujeni od čudežev lepote? Morda tako, kot to stori sama avtorica, ko se usede za pisalno mizo in v naša tuzemska življenja pošlje napisano mojstrovino, da bi le lahko ob njenem poznavanju literature, umetnosti, znanosti uživali tudi mi, bralci in bralke.

Irena Štaudohar je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo končala študij dramaturgije. Leta 1991 je začela urejati gledališko revijo Maska. Kot dramaturginja in avtorica dramskih tekstov je sodelovala z različnimi domačimi in tujimi koreografi in režiserji. Več let je sooblikovala program mednarodnega festivala Mladi levi in kot publicistka sodelovala z različnimi slovenskimi časopisi in revijami. Bila je urednica Sobotne priloge Dela, danes je novinarka pri tej medijski hiši.